1.pozdravlja in podpira napoved predsednice Ursule von der Leyen v političnih usmeritvah naslednje Komisije za obdobje 2024–2029 o pripravi evropske strategije za odpornost v zvezi z vodo, ki bo obravnavala učinkovito rabo, pomanjkanje in onesnaževanje vode ter tveganja, povezana z vodo, pa tudi priznanje, da je voda nepogrešljiv vir, ki je vse bolj pod pritiskom zaradi podnebnih sprememb in vse večjih potreb;

2.meni, da bi bilo treba pri izvajanju zakonodaje upoštevati gospodarsko konkurenčnost v skladu s kompasom za konkurenčnost; poziva k izvajanju okoljske zakonodaje EU o okolju, da bi zgradili odporno Evropo, ublažili podnebne spremembe in se prilagodili nanje, zaustavili izgubo biotske raznovrstnosti, preprečili onesnaževanje, zagotovili prehransko varnost, omejili rabo virov in količino nastalih odpadkov ter si prizadevali za učinkovito rabo virov, vključno z vodo, pri tam pa je treba upoštevati previdnostno načelo, načelo nadzora pri viru in načelo onesnaževalec plača; poudarja, da so količina, kakovost, raznolikost in sezonska razpoložljivost živil, ki se lahko proizvajajo, odvisne od razpoložljivosti vode;

3.poziva EU, naj v mednarodno razsežnost strategije vključi svojo zavezanost dialogu s konference COP29 v Bakuju o vodi za podnebno ukrepanje in konferenci OZN o vodi v letu 2023;

4.poudarja, da mora Evropa nujno izboljšati odpornost v zvezi z vodo in upravljanje voda ter zagotoviti trajnostno oskrbo ljudi, gospodarstva in okolja s sladko vodo; poudarja, da bi se bilo treba pri razvoju strategije za odpornost v zvezi z vodo usklajevati z evropskim paktom za oceane in tako zagotoviti skladen in celovit pristop za upravljanje sladkovodnih in oceanskih virov, obravnavanje medsebojno povezanih izzivov, krepitev konkurenčnosti ter spodbujanje praks trajnostnega upravljanja voda v celinskem in morskem okolju, hkrati pa zagotovili celosten pristop „od izvira do morja“;

5.vztraja, da je potrebna celovita in celostna strategija za odpornost v zvezi z vodo, ki bo vključevala vidike kakovosti, količine, varnosti, infrastrukture, tehnologije in upravljanja vode ter kot ključni element vključevala obnovo vodnega cikla, saj ta podpira gospodarske dejavnosti, zagotavlja razpoložljivost virov in prispeva k uravnavanju podnebja;

6.poudarja pomen oskrbe z vodo, zlasti kar zadeva pitno vodo, in zanesljivosti tovrstne oskrbe; opozarja, da mora vsak projekt ekološke obnove upoštevati vidike vodne varnosti, pri tem pa dati prednost rešitvam, ki ne zagotavljajo zgolj okoljskih koristi, temveč tudi zagotavljajo oskrbo z vodo in njeno učinkovito upravljanje; poleg tega poudarja, da bi bilo treba ukrepe za ekološko obnovo izvajati v sinergiji z razvojem potenciala EU za energijo iz obnovljivih virov, to pa ne bi smelo vplivati na splošno energetsko odpornost;

7.priporoča, naj se v strategijo poleg rek, somornic in podzemne vode vključijo jezera in drugi sladkovodni habitati kot bistveni elementi prizadevanj EU za odpornost v zvezi z vodo;

8.poudarja, da je nujno treba izboljšati sisteme kriznega opozarjanja v primerih incidentov, povezanih s težko vodo, pa tudi preventivne ukrepe;

9.poziva Komisijo, naj pripravi evropski načrt za prilagajanje podnebnim spremembam, ki bi zajemal tudi konkretne zakonodajne predloge in ukrepe, zlasti v zvezi z odpornostjo infrastrukture, upravljanjem voda in sonaravnimi rešitvami, pri čemer naj da prednost zaščiti ranljivih skupnosti, zato da bo EU čim bolj odporna in da bo vodila z zgledom;

10.ponovno poudarja, da je dostop do čiste in varne pitne vode ter komunalnih storitev človekova pravica; poudarja, da je treba to pravico nedvoumno zagotoviti, pri čemer bi morali vsi imeti dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih storitev oskrbe z vodo, tudi prebivalci otokov in najbolj oddaljenih regij;

11.poudarja, da se ne na javnem mestu ne v zasebnih ustanovah nikomur ne sme odreči dostop do vode iz distribucijskega omrežja, ki je namenjena za prehrano ljudi;

12.ugotavlja, da industrijske dejavnosti in kmetijska proizvodnja potrebujejo vodo za proizvodnjo svojih končnih proizvodov ali za podporo proizvodnim dejavnostim, pri čemer se količina porabljene vode razlikuje glede na vrsto dejavnosti; poudarja, da je za ohranitev konkurenčnosti in strateške avtonomije Evrope potrebna družba, ki pametno ravna z vodo ter v kateri se tehnologija in podatki uporabljajo za krepitev krožnega gospodarstva ter spodbujanje trajnostnih praks in praks učinkovite rabe vode; poziva vse zadevne akterje, naj pospešijo prehod na krožno industrijo in kmetijstvo, ki sta gospodarna z vodo, in sicer s spodbujanjem inovativnih rešitev, kot so digitalna orodja in tehnologije, predelava virov, ponovna uporaba vode, proizvodnja energije iz obnovljivih virov, infrastruktura, sonaravne rešitve in vključujoči mehanizmi upravljanja, ter vlaganjem vanje;

13.poziva Komisijo, naj razsežnost vode z medsektorskim pristopom vključi v vse notranje in zunanje politike EU, da bi zagotovila, da bodo odpornost v zvezi z vodo, trajnostna raba vode in vodna varnost vključene v strukturo evropskih politik; jo zlasti poziva, naj v okviru socialno-ekonomske presoje in presoje vplivov na okolje izvede oceno vseh regulativnih ukrepov v zvezi z vodo, tudi tistih, ki so povezani z energijo; poudarja, da bi ocena, kako lahko vsaka politika EU ter vsi projekti in infrastruktura, ki se financirajo s sredstvi EU, vplivajo na vodne vire v smislu količine, kakovosti in dostopnosti, zagotovila, da bo odpornost v zvezi z vodo temelj oblikovanja in izvajanja politik, s čimer bi se paradigma preusmerila z obravnavanja vode kot neskončnega vira na priznavanje njene privzete vrednosti za človeštvo, ekološko in socialno-ekonomsko krajino ter konkurenčnost EU;

14.poudarja, da je učinkovita raba vode bistvena za ohranjanje vodnih virov EU in da bi morala biti učinkovita raba vode ključni cilj EU; v zvezi s tem poziva k posledičnemu zmanjšanju povpraševanja po vodi, vključno s preprečevanjem prekomernega iztekanja, naložbami v raziskave in inovativne rešitve, posodobitvijo industrijskih in proizvodnih procesov, nadgradnjo vodne infrastrukture, trajnostnim upravljanjem vodnih virov in konic povpraševanja, dajanjem prednosti uporabi in zagotavljanjem, da se z učinkovitejšo rabo vode zmanjša skupna poraba sladke vode ter poveča razpoložljivost vode na območjih, kjer je primanjkuje, in sicer na lokalni in regionalni ravni; meni, da bi bilo treba dati prednost območjem, ki sta jih prizadeli dolgotrajna suša in dezertifikacija;

15.poziva k zakonodajnemu okviru, ki bi določal sektorske cilje glede učinkovite rabe vode in odvzema vode na ravni povodij, in sicer na podlagi posodobljenih ocen razpoložljivosti vode in podnebnih tveganj, vključno z vrednotenjem vode, pri katerem bi se upoštevale ekosistemske storitve in dolgoročna trajnostnost, in bi zajemal vse rabe vode, vključno z industrijo, energijo, kmetijstvom, javnimi ustanovami in gospodinjstvi; poudarja, da morajo biti ti cilji ambiciozni, vendar prilagodljivi, ob tem pa je treba upoštevati posebne okoliščine in napredek, ki ga je posamezna država članica že dosegla, da bi zagotovili nadaljnja prizadevanja za povečanje učinkovitosti rabe v vseh regijah; poudarja pomen učinkovitih in enotnih praks zbiranja podatkov v državah članicah in vseh sektorjih, tudi z uporabo inovativnih tehnologij, vključno s točkami za zbiranje podatkov v realnem času za večjo preglednosti pri porabi vode; poudarja, da je treba izvesti ustrezno oceno okoljskih in socialno-ekonomskih vplivov rabe vode; poudarja, da ne sme biti ogrožen strateški pomen proizvodnje hrane; poudarja, da so znanost, raziskave in tehnologija pomembni za gospodarnost z vodo in rabo vode, pa tudi za krožno gospodarstvo; poziva k ustvarjanju in spodbujanju uporabe novih pametnih in visokozmogljivih namakalnih sistemov, zadrževanja deževnice in vode iz ponovne uporabe ter sistemov za učinkovito namakanje z vodo;

16.ponovno poudarja, da je treba oblikovati skupno metodologijo EU za določanje ciljev glede učinkovite rabe vode in odvzema vode, da bi zagotovili trajnostno rabo razpoložljivih obnovljivih vodnih virov v okviru celovitega upravljanja vodnih virov, pri katerem se prek povezave med vodo, energijo, hrano in ekosistemom ustrezno upoštevajo povezave zunaj vodnega sektorja, s čimer se nosilcem odločanja in gospodarskim akterjem omogoči, da načrtujejo naložbe, potrebne za zagotavljanje zanesljive oskrbe z vodo na vse bolj trajnosten način, hkrati pa ustrezno upoštevajo značilnosti zadevnih vodnih teles;

17.poziva k tesnemu sodelovanju pri celovitem načrtovanju energetskih in vodnih virov ter z njimi povezanih tehnologij v vseh sektorjih na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pa tudi med vsemi deležniki, da bi vzpostavili mehanizme za zagotavljanje skladnosti politik v vodnem in energetskem sektorju;

18.poziva Komisijo, naj predlaga celovito politiko trajnostnega upravljanja voda za industrijo, ki bo temeljila na zmanjševanju porabe, predelavi, ponovni uporabi in recikliranju, vključno s poudarkom na tehnologijah za učinkovito rabo vode in krožnih tehnologij, recikliranju vode, strategijah za zmanjšanje onesnaževal in spodbujanju sistemov zaprtega kroga;

19.opozarja, da so zaradi večje nevarnosti pomanjkanja vode ogrožene industrijske panoge in projekti, ki so ključni za evropsko konkurenčnost, vključno s polprevodniki, podatkovnimi centri, obnovljivim vodikom in proizvodnjo baterij za električna vozila; opozarja, da bodo te industrijske panoge pod vse večjim pritiskom, naj zmanjšajo svoj vpliv na okolje in povečajo učinkovitost rabe vodnih virov, tako neposredne kot posredne; poziva države članice, naj podprejo industrijske panoge z intenzivno porabo vode pri oblikovanju načrtov za učinkovito rabo vode, katerih cilj je varčevanje, ponovna uporaba in recikliranje vode, preprečevanje onesnaževanja vode ter uvajanje tehnologij za učinkovito rabo vode; poziva Komisijo, naj celovite strategije upravljanja voda vključi v ustrezne industrijske politike EU in načrte prehoda za posamezne sektorje, s posebnim poudarkom na strateških sektorjih, v katerih se porabi veliko vode;

20.poudarja, da so za učinkovito rabo vode pomembni znanje, podatki, raziskave in tehnologija; poziva, naj se državam članicam zagotovi ustrezna finančna in tehnična podpora za izvajanje ukrepov za učinkovito upravljanje z vodo, tudi z inovativnimi in sodobnimi tehnologijami;

21.pozdravlja priporočila iz končnega poročila strateškega dialoga o prihodnosti kmetijstva EU, v katerih je poudarjeno, da je treba okrepiti trajnostne kmetijske prakse in nove poslovne modele, da bi spodbudili učinkovitejšo rabo naravnih virov, zlasti vode;

22.poziva k prehodu na bolj trajnosten in konkurenčen model kmetovanja, ki bo podprt z izvajanjem trajnostnih praks in inovativnih rešitev, ki spodbujajo biotsko raznovrstnost, zmanjšujejo kemične vnose in omogočajo učinkovito upravljanje vodnih virov, vključno s sonaravnimi rešitvami, regenerativnim upravljanjem, pametnimi tehnologijami natančnega namakanja, digitalnimi sistemi spremljanja, naprednimi metodami čiščenja in pametnimi omrežji za distribucijo vode, optimizacijo porabe in preprečevanjem izčrpavanja vodnih virov, in ki lahko pomagajo zagotoviti stalno produktivnost, hkrati pa bi kmetijstvu omogočile, da zmanjša onesnaževanje, učinkovito uporablja pesticide in gnojila, izboljša hidrološki cikel, okrepi obnavljanje podzemne vode in se prilagodi na manjšo porabo vode; meni, da lahko tehnološke rešitve vključujejo tudi ukrepe, ki lahko povečajo absorpcijo, infiltracijo in zadrževanje vode v kmetijskih sistemih, kar je pomembno glede na vse pogostejše suše in močna deževja;

23.poudarja, da je mogoče z inovativnimi praksami namakalnih rešitev izboljšati učinkovitost rabe vode v kmetijstvu, s tem pa pridobiti gospodarsko korist in hkrati zmanjšati obremenitev okolja; ugotavlja, da kmetje na splošno nimajo ustreznih sredstev in spodbud, da bi se seznanili s tem, koliko vode porabijo kmetijske rastline, s konkretnimi načini uporabe namakanja ter vplivi različnih praks upravljanja voda na donos pridelka in s tem spoznali sedanje ravni učinkovitosti rabe vode na kmetijah; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uvajanje in vzdrževanje inovativnih namakalnih rešitev, kot je kapljično namakanje, da bi omogočili aktivno upravljanje vodostajev in učinkovito rabo vodnih virov, ter naj spodbujajo stalno izmenjavo znanja, da bodo lahko vsi ustrezni deležniki delili večjo odgovornost v celotni verigi oskrbe z vodo;

24.opozarja, da je uporaba hranil, kot sta nitrat in fosfat, bistvena za pridelavo hrane, saj ta dejavnost brez njihove uporabe ne bi bila mogoča; priporoča boljše upoštevanje cikla hranil v kmetijski proizvodnji in izkoriščanje vrednosti v komunalnih odpadnih vodah; poziva, naj se izvede več raziskav o učinkoviti rabi hranil in razvije tehnologija za njihovo ponovno pridobivanje, da bi zmanjšali odvisnost Unije od uvoženih surovin; se zaveda, da ima pridobivanje hranil iz vode velik potencial, ter poziva države članice, naj podprejo kmetijski sektor pri optimizaciji porabe hranil, vključno z uporabo virov (nitratov in fosforja), pridobljenih iz čistilnih naprav za odpadne vode; poziva Komisijo, naj predlaga akcijski načrt za celovito upravljanje s hranili, s katerim bi učinkovito obravnavali problematiko izgube dragocenih kmetijskih inputov, reciklaže hranil, onesnaževanja s hranili in neučinkovitosti v ciklu hranil; poziva k ustreznemu in varnemu pridobivanju fosforja iz organskih virov ter k spodbujanju naložb v njegovo pridobivanje in krožno upravljanje hranil v skladu s publikacijo Skupnega raziskovalnega središča Komisije Technical proposals for the safe use of processed manure above the threshold established for Nitrate Vulnerable Zones by the Nitrates Directive (91/676/EEC) (Tehnični predlogi za varno uporabo predelanega gnoja nad pragom, določenim za območja, ranljiva za onesnaževanje z nitrati, z direktivo o nitratih (91/676/EGS)), poročilo Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije, 2020.;

25.poudarja, da je čas za revizijo sedanje direktive o nitratih, saj zastarele določbe namesto organskih gnojil spodbujajo uporabo umetnih gnojil; poziva k nujnemu pregledu direktive o nitratih pred koncem tega leta in k njeni reviziji, da bi spodbudili krožno upravljanje hranil;

26.v skladu s končnim poročilom o strateškem dialogu o prihodnosti kmetijstva v EU poudarja, da je treba podpreti prehod na regionalno prilagojene sorte kmetijskih rastlin in semen ter prehod na različne kmetijske rastline z zmanjšanimi potrebami po vodi in večjo odpornostjo na sušo ter da je treba podpreti uvajanje ustreznih praks upravljanja tal; meni, da je treba odločneje podpreti znanstvene raziskave in tehnološki razvoj, povezan z gojenjem in vzrejo novih vrst, da bi omogočili diverzifikacijo proizvodnje in prehranske ponudbe ter povečanje njene kakovosti, obenem pa tudi dvignili raven varstva zdravja ljudi in okolja; je seznanjen s potencialom, ki jih imajo sorte rastlin, ki so bolj odporne na vodni stres ali škodljive organizme, in bi lahko med drugim prispevale k manjši porabi vode in manjšemu okoljskemu odtisu kmetijskih rastlin;

27.poziva, naj se zagotovi finančna in tehnična podpora za lokalne kmete in podeželske skupnosti, zlasti na območjih, kjer primanjkuje vode, da bi jim pomagali uvesti prakse trajnostnega upravljanja zemljišč, s katerimi se izboljšuje kakovost tal in vode, prispeva k biotski raznovrstnosti in blažijo podnebne spremembe; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti regijam, ki so še posebej izpostavljene degradaciji tal in pomanjkanju vode;

28.priznava znatna prizadevanja kmetov za izboljšanje kakovosti vode in poudarja, da je potreben ustrezen časovni okvir, ki bo omogočil natančno oceno učinkov teh ukrepov;

29.opozarja na uspeh tematske skupine za kmetijstvo in gozdarstvo kmetijskega evropskega partnerstva za inovacije EIP-AGRI in poziva k nadaljevanju izmenjave znanja, strokovnega znanja in vzajemnega učenja prek mreže EU za skupno kmetijsko politiko;

30.je seznanjen s povezavami med ponori ogljika in razpoložljivostjo vode ter poziva k skladnosti med evropsko strategijo za odpornost v zvezi z vodo ter sistemi za gospodarjenje z ogljikom;

31.ponovno poudarja, da je cilj uredbe o ponovni uporabi vode zmanjšati pritisk na vodna telesa z določitvijo določb o ponovni uporabi vode po ustrezni obdelavi, ki podaljša njen življenjski cikel, s čimer se ohranjajo vodni viri; poudarja pa, da regulativne, finančne in tehnološke ovire, vključno z gospodarsko konkurenčnostjo predelane odpadne vode, načrtovanjem obvladovanja tveganj in delitvijo odgovornosti, prispevajo k počasnemu uvajanju rabe predelane vode za kmetijstvo; zato poziva Komisijo in države članice, naj tako na ravni EU kot na lokalni ravni sprejmejo podporne politike, ki bodo spodbujale prakse ponovne uporabe vode, ob upoštevanju, da je treba zahteve glede čiščenja odpadnih voda in kakovosti prilagoditi predvideni rabi vode; ugotavlja, da je mogoče očiščene odpadne vode koristno uporabiti tudi v različnih industrijskih postopkih in mestnem okolju, kar prispeva k zmanjšanju pritiska na sladkovodne vire in ohranjanju pitne vode; zato poziva Komisijo, naj oceni morebitno razširitev področja uporabe uredbe o ponovni uporabi vode, da bi na ravni EU določili minimalne standarde kakovosti vode za varno ponovno uporabo vode za industrijske in komunalne namene;

32.poziva Komisijo in države članice, naj opredelijo sisteme regulativnih in finančnih spodbud za ponovno uporabo predelane odpadne vode v sektorjih, v katerih se porabi veliko vode, ter zagotovijo posebno financiranje za gradnjo infrastrukture, ki bo povezovala čistilne naprave za odpadno vodo in distribucijska omrežja za prečiščeno vodo; poziva k racionaliziranemu pristopu v zakonodaji EU za odpravo upravnih ovir ter spodbujanje varnega in učinkovitega recikliranja vode v državah članicah; poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalne načrte za ponovno uporabo vode in varčevanje z njo, da bi spodbudile medsektorsko sodelovanje pri upravljanju voda;

33.ponovno poudarja, da bi lahko ponovno uporabljena voda razbremenila odvzem iz rek, jezer in podzemnih voda za namakanje v kmetijstvu; poudarja, da lahko ponovno uporabljena voda prispeva k ohranjanju osnovnih pretokov in minimalnih ravni vode v sušnih obdobjih;

34.poudarja potencial stavbnega sektorja za varčevanje z vodo, na primer s pomočjo pametnih sistemov individualnega merjenja, učinkovitih sistemov sive vode, ponovno uporabo gospodinjske odpadne vode ali zbiranje deževnice; poudarja, da se z učinkovito rabo vode lahko poveča energijska učinkovitost stavb in zmanjšajo emisije toplogrednih plinov; poziva države članice in lokalne organe, naj spodbujajo načine varčevanja z vodo v novih stavbah; v zvezi s tem poudarja, da bi se morale prakse učinkovite rabe vode upoštevati pri urbanističnem načrtovanju; poudarja, da lahko zbiranje deževnice ter raba in ponovna uporaba vode izboljšata prilagajanje podnebnim spremembam v mestih;

35.poziva k prehodu na optimizirano učinkovitost hlajenja in alternativne metode hlajenja, ki so manj odvisne od vode, in sicer v industriji, pa tudi v energetskem in digitalnem sektorju, da se zagotovijo znatni prihranki vode v teh sektorjih;

36.poudarja, gospodinjstva sicer predstavljajo 10 % celotne porabe vode v EU, vendar so potrebni tudi ukrepi za izboljšanje učinkovitosti rabe vode v gospodinjstvih; ugotavlja, da so tehnološke rešitve za varčevanje z vodo zlahka dostopne in je mogoče z njimi zmanjšati porabo vode v gospodinjstvih, ne da bi to ogrozilo udobje ali zahtevalo velike naložbe; poziva države članice, naj podprejo potrošnike pri prehodu na tovrstne tehnologije ter naj intenzivneje ozaveščajo o porabi vode in morebitnem povečanju učinkovitosti z vključitvijo učinkovite rabe vode v gospodinjstvih v vodne, gradbene in potrošniške politike po vsej EU;

37.ugotavlja, da so v nekaterih državah članicah stopnje iztekanja iz cevi visoke, s čimer se poveča skupni delež porabe vode v gospodinjstvih; pozdravlja določbe nove direktive o pitni vodi v zvezi s stopnjami iztekanja vode in redno delo Komisije za oceno teh stopenj in določitev mejnih vrednosti, ki bodo sprožile ukrepe v zadevnih državah članicah; poziva države članice, naj se nujno spoprimejo z iztekanjem v vodovodnih omrežjih in v celoti uvedejo zahteve glede spremljanja in poročanja iz direktive o pitni vodi, da bo Komisija do januarja 2028 določila mejno vrednost za iztekanje; poudarja, da je treba posodobiti trajnostna namakalna omrežja v mestih, da bi omejili iztekanje vode in zmanjšali vodni odtis; poziva države članice, naj redno obveščajo javnost o učinkovitosti in uspešnosti oskrbe z vodo;

38.poudarja, da organizacije javnega sektorja predstavljajo znaten neizkoriščen potencial za varčevanje z vodo zaradi svoje velikosti in/ali javne narave; meni, da bi moral biti javni sektor zgled za druge sektorje;

39.poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo lahko dostopne in brezplačne programe obveščanja, usposabljanja in svetovanja ter kampanje obveščanja, namenjene ozaveščanju javnosti o trajnostnem upravljanju vodnih virov;

40.priporoča, naj se v prihodnjo revizijo okvira za javno naročanje vključijo vidiki, povezani z učinkovito rabo vode, kot sta zmanjšanje izgub vode in ponovna uporaba vode;

41.poudarja, da je obstoječi okvir vodne politike EU zasnovan za učinkovito upravljanje vodnih virov ter varstvo in obnovo sladkovodnih in morskih ekosistemov, vendar njegovo slabo izvajanje in izvrševanje, nezadostna finančna sredstva in pomanjkanje ustreznih analiz stroškov in koristi o izvedbenih ukrepih spodkopavajo njegovo učinkovitost;

42.poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo in izvršujejo veljavno zakonodajo, zlasti okvirno direktivo o vodah in njeni „hčerinski“ direktivi (direktiva o podzemni vodi in direktiva o okoljskih standardih kakovosti), s posebnim poudarkom na krepitvi mehanizmov za spremljanje in poročanje, s čimer bi zagotovili, da vse države članice dosledno izvajajo zahtevane ukrepe za varstvo voda; opozarja, da je za izvajanje teh aktov potrebno ustrezno financiranje;

43.poudarja, da kemično onesnaževanje površinskih in podzemnih voda ogroža vodno okolje z vplivi, kot so akutna in kronična toksičnost pri vodnih organizmih, kopičenje onesnaževal v ekosistemih ter izguba habitatov in biotske raznovrstnosti, ogroža pa tudi zdravje ljudi;

44.poziva k vzpostavitvi celovitih vseevropskih standardov kakovosti za per- in polifluoroalkilne snovi v podzemni in površinski vodi; poudarja, da so zadevne posodobitve ustreznih direktiv bistvene za ohranjanje kakovosti vode in doseganje dobrega kemijskega stanja vodnih teles, kot je določeno v okvirni direktivi o vodah;

45.vztraja, da bistvena uporaba per- in polifluoroalkilnih snovi v kritičnih sektorjih, kot so medicinski pripomočki, farmacevtski izdelki in izdelki, potrebni za dvojni prehod na podnebno nevtralno in digitalno gospodarstvo, v okviru prihodnjih zakonodajnih in nezakonodajnih predlogov ne sme biti ogrožena; poziva Komisijo, naj na podlagi znanstvenih dokazov predlaga postopno odpravo večnih kemikalij (PFAS), za katere je bilo dokazano, da so škodljive za zdravje ljudi in okolje, začenši s potrošniškim blagom, se pa lahko uporaba teh snovi dopusti tam, , kjer niso na voljo varne alternative; poudarja, da je treba povečati naložbe ter pospešiti raziskave in razvoj enakovrednih in varnih alternativ;

46.poziva Komisijo, naj predlaga posodobljene mejne vrednosti per- in polifluoroalkilnih snovi v pitni vodi, pri tem pa upošteva najnovejša znanstvena spoznanja;

47.poudarja, da je treba nujno obravnavati, predvsem pri viru, in učinkovito spremljati onesnaževanje s farmacevtskimi izdelki, bisfenoli, antimikrobično odpornimi geni, obstojnimi organskimi onesnaževali in drugimi obstoječimi ni novimi onesnaževali, da bi lahko dosegli cilj ničelnega onesnaževanja EU in cilj dobrega kemijskega stanja vseh vodnih teles;

48.poziva Komisijo, naj odpravi vrzeli z okrepljenim financiranjem in izvrševanjem veljavne zakonodaje ter vključevanjem načel krožnega gospodarstva za ublažitev onesnaževanja pri viru in zaščito vodnih ekosistemov za prihodnje generacije; poudarja, da so proti antimikrobikom odporne bakterije in nekatera nova onesnaževala še vedno nezadostno obravnavani, zato so potrebne nadaljnje inovacije in naložbe; poudarja, da morajo vsi sektorji uporabljati trajnostne proizvodne procese in krožne prakse ter proaktivno preprečevati vnos onesnaževal v vodne sisteme;

49.opozarja, da lahko mikroplastika vstopi v vire pitne vode na več načinov: iz površinskega odtoka (na primer po dežju), iztoka odpadnih voda (tako očiščenih kot neprečiščenih), prelivanja kombinirane kanalizacije, tehnoloških odpadnih voda, degradiranih plastičnih odpadkov in atmosferskih usedlin; poziva Komisijo, naj v skladu z zahtevami direktive o pitni vodi predloži celovito oceno tveganja mikroplastike v pitni vodi, pri čemer naj si stalno prizadeva za zanesljive metode vzorčenja in analize, da bi ustrezno obravnavala morebitno grožnjo, ki jo to novo onesnaževalo predstavlja za vire vode, namenjene za prehrano ljudi;

50.poudarja, da je treba izboljšati spremljanje in ureditev onesnaževanja s plastiko v sladkovodnem in morskem okolju, s posebnim poudarkom na mikroplastiki in plastiki za enkratno uporabo; spodbuja Komisijo, naj oceni obstoječe mehanizme izvrševanja in preuči nadaljnje ukrepe za zaščito kakovosti vode;

51.poziva deležnike, naj razvijejo varne materiale za stik z vodo, nadomestijo bisfenol A (BPA) in druge bisfenole ter zagotovijo skladnost z Uredbo (ES) št. 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1935/2004 z dne 27. oktobra 2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590/EGS in 89/109/EGS (UL L 338, 13.11.2004, str. 4, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2004/1935/oj)., in nedavno sprejetimi določbami v zvezi z uporabo BPA in drugih bisfenolov ter bisfenolnih derivatov (Uredba Komisije (EU) 2024/3190);

52.opozarja, da revidirana direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode, ki velja od 1. januarja 2025, nalaga nove obveznosti v zvezi s čiščenjem vode in od proizvajalcev farmacevtskih in kozmetičnih izdelkov zahteva, da krijejo vsaj 80 % stroškov za odstranjevanje mikroonesnaževal iz odpadnih vod, da se zmanjša količina škodljivih snovi v okolju; ugotavlja, da obstajajo različne številke in ocene učinka, ki bi ga to imelo na farmacevtski sektor in posledično na razpoložljivost in cenovno dostopnost zdravil, zato poziva Komisijo, naj izvede novo in celovito oceno učinka za ta sektor;

53.poziva k večji podpori EU lokalnim organom pri posodabljanju čistilnih naprav in spodbujanju ponovne uporabe vode, da bi lahko dosegli cilj ničelnega onesnaževanja EU in zagotovili, da bo ravnanje s komunalnimi odpadnimi vodami učinkovito prispevalo k dobremu kemijskemu in ekološkemu stanju voda;

54.poziva k okrepljenemu spremljanju ostankov pesticidov v vodnih telesih in izvrševanju predpisov o nanašanju pesticidov, da bi ublažili njihov vpliv na kakovost vode; poudarja, da je treba povečati financiranje za podporo kmetom pri uvajanju praks kmetovanja z nizkimi vložki in ekološkega kmetovanja, ki zmanjšujejo odvisnost od kemičnih pesticidov in gnojil, ter zagotoviti ustrezno usposabljanje in neodvisno svetovanje za kmete in druge izvajalce dejavnosti o uporabi, učinkovitosti in toksičnosti pesticidov, pa tudi primerih dobre prakse;

55.vztraja pri vključevanju načel krožnega gospodarstva za zmanjšanje uporabe nevarnih kemikalij v industrijskih procesih; poudarja, da je potrebno dodatno financiranje za podporo industrijam pri prehodu na čiste tehnologije, ki zmanjšujejo onesnaževanje vode Evropska agencija za okolje, Industrial pollutant releases to water in Europe (Industrijski izpusti onesnaževal v vodo v Evropi), spletišče Evropske agencije za okolje, 30. maj 2024, https://www.eea.europa.eu/en/analysis/indicators/industrial-pollutant-releases-to-water.;

56.priznava vlogo obdelanega blata kot lokalnega in krožnega vira gnojil, ki prispeva k zdravju tal, recikliranju hranil in manjši odvisnosti od sintetičnih gnojil; poudarja, da je pomembno preprečiti vstop per- in polifluoroalkilnih snovi, težkih kovin, mikroplastike in drugih škodljivih snovi v kanalizacijska omrežja, da se zagotovi varna in trajnostna uporaba visokokakovostnega blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu;

57.poziva Komisijo, naj v prilogo k evropski strategiji za odpornost v zvezi z vodo vključi pregled ukrepov s časovnim razporedom za doseganje zadevnih ciljev;

58.poziva, naj se v vseh novih zakonodajnih in nezakonodajnih aktih EU preverja prilagajanje podnebnim spremembam, da bi zagotovili njegovo vključitev v sektorske načrte in ukrepe politike, ki vplivajo na rabo vode in zemljišč; v zvezi s tem poudarja, da je treba v okviru boja proti podnebnim spremembam povečati podnebne ambicije, in hkrati spodbuja države članice, naj poskrbijo, da bodo vsi ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam v zvezi z uporabo vode prispevali k dolgoročni boljši odpornosti v zvezi z vodo; poziva Komisijo, naj pri sprejemanju novih zakonodajnih in nezakonodajnih predlogov v celoti upošteva geografske in okoljske razmere v državah članicah, ter poseben položaj otokov, obrobnih regij in drugih območij, ki so zelo ranljiva, kot so območja, ki jih je prizadela dezertifikacija; poziva Komisijo, naj predloži jasen časovni načrt veljavnih in načrtovanih zakonodajnih in nezakonodajnih političnih ukrepov, vključno s cilji in zahtevami za spremljanje, ki vplivajo na rabo vode in zemljišč;

59.poudarja, da so potrebni prilagojeni ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam za sredozemsko regijo, ki se sooča z edinstvenimi izzivi, kot so dolgotrajne suše in vdor slane vode v sladkovodne vire;

60.poudarja posebne izzive, s katerimi se soočajo otoška območja zaradi pomanjkanja pitne vode, in poziva k ciljno usmerjenim ukrepom za zaščito otoških vodnih virov, vključno z izboljšanjem infrastrukture za zbiranje in shranjevanje deževnice, uvajanjem alternativnih vodnih virov ter izboljšanjem sistemov spremljanja in upravljanja vodnih virov; nadalje poziva države članice, naj v nacionalnih načrtih prilagajanja bolje upoštevajo gorske regije, da bodo te kos posebnim izzivom upravljanja voda na gorskih območjih;

61.ponovno poudarja, da rešitve za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev ne bi smele povzročati degradacije ekosistemov in bi morale preprečiti povečanje povpraševanja po dejavnostih, ki zahtevajo veliko vode in energije, ter namesto tega dati prednost inovacijam in tehnologijam za učinkovito rabo energije in vode, ki so del prehoda na z viri gospodarno gospodarstvo, ne da bi manjšali produktivnosti, hkrati pa zagotoviti pravičen dostop do vode za vse; poudarja, da bi bilo treba rešitve za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, da bi bile učinkovite, prilagoditi nacionalnim okoliščinam, hkrati pa bo morale te rešitve kratkoročno in dolgoročno povečati konkurenčnost in produktivnost; v zvezi s tem izpostavlja možnosti sinergij z inovativno proizvodnjo energije, kot sta fotovoltaika in bioplin, ki lahko tudi prispeva k povečanju kmetijskih prihodkov;

62.priznava, da je pomembno prihraniti vodo za potrebe narave in da je treba vzdrževati zdrave sladkovodne ekosisteme za dobro delovanje vodnega cikla, človekove dejavnosti ter blaženje posledic suš in pomanjkanja vode; poudarja, da je treba na podlagi sedanjega znanja in izkušenj v okviru obnove sladkovodnih ekosistemov in naravnih funkcij rek odpraviti „zastarele ovire“, tj. umetne ovire, ki ne izpolnjujejo več svojega prvotnega namena ali niso več potrebne, kjer te možnosti obstajajo; poziva k vzpostavitvi posebnih programov za čiščenje in ohranjanje rečnih kanalov, zagotavljanje ustreznega pretoka ter zmanjšanje kopičenja odpadkov in usedlin, ki lahko vplivajo na zmogljivost shranjevanja in distribucije vode;

63.vztraja, da je treba pri obvladovanju poplav in suš v celoti upoštevati tveganja, ki se pojavljajo, vključno s spreminjajočimi se vremenskimi vzorci, kot so vzorci obilnejših padavin, ki vodijo do presežka vode, saj postajajo posledice podnebnih sprememb vse bolj trajne; je prepričan, da je kombinacija spremljanja in zbiranja podatkov, pripravljenosti, odzivanja na izredne razmere in odzivanja za okrevanje, ki temeljita na načelu boljše obnove Urad Organizacije združenih narodov za zmanjševanje tveganja nesreč, Build Back Better in recovery, rehabilitation and reconstruction (Boljša obnova pri okrevanju, sanacijah in obnovi), UNISDR, Ženeva, 2019., na eni strani ter prilagajanja družbenih in gospodarskih dejavnosti na drugi strani bistvena za zmanjšanje ranljivosti in povečanje odpornosti, zlasti glede na to, da količinski vidik vode postaja vse bolj pomemben; v zvezi s tem poudarja, da so potrebne sonaravne rešitve in infrastruktura, odporne proti podnebnim spremembam, pri razvoju katerih se upoštevajo vplivi ekstremnih vremenskih dogodkov, da bi zagotovili njihovo vzdržnost v primeru, da pride do takih dogodkov;

64.opozarja, da je bila leta 2007 okvirna direktiva o vodah dopolnjena z Direktivo 2007/60/ES o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti, katere cilj je vzpostaviti okvir za zmanjšanje škodljivih posledic poplav na zdravje ljudi, okolje, kulturno dediščino in gospodarsko dejavnost; ugotavlja, da se vzajemna združljivost obeh direktiv dosega z načrti za obvladovanje tveganj in načrti za obvladovanje poplav na ravni povodja kot sestavnimi deli celostnega sistema upravljanja voda, v katerem je usklajevanje ključnega pomena; opozarja, da je preprečevanje poplav tesno povezano z urbanimi zelenimi prostori, strategijami za varstvo tal in naložbami v kanalizacijska omrežja;

65.poudarja, da bi lahko v EU bistveno izboljšali pripravljenost na pomanjkanje vode in sušo, saj več držav članic nima načrta za obvladovanje suše Evropska komisija: Generalni direktorat za okolje idr. Stock-taking analysis and outlook of drought policies, planning and management in EU Member States – Final Report (Analiza za pregled stanja in obeti glede politik in načrtovanja v zvezi s sušo ter njenega obvladovanja v državah članicah EU – končno poročilo), Urad za publikacije Evropske unije, 2023.; poziva države članice ter po potrebi pristojne regionalne in lokalne organe, naj razvijejo načrte za obvladovanje suše, zlasti z namenom zagotavljanja oskrbe s pitno vodo, zagotavljanja proizvodnje hrane in vključevanja digitaliziranih sistemov za spremljanje, nadzor in zgodnje opozarjanje, da bi podprli učinkovite in na podatkih temelječe odločitve o ukrepih za zaščito, odzivanje in obveščanje z jasno opredeljenimi področji odgovornosti; opozarja, da je treba na ravni EU uvesti določbe v zvezi z načrti za obvladovanje suše, podobne tistim o načrtih za obvladovanje poplav;

66.vztraja, da je glede na številne podnebne dogodke, kot so poplave, suše in cikloni, ki so nedavno prizadeli Evropo, pomembno, da EU zagotovi zanesljiv mehanizem za spopadanje s temi krizami, ki bo vključeval sisteme opozarjanja in oskrbe civilnega prebivalstva; poudarja, da so za pripravo učinkovitih načrtov za obvladovanje suše in poplav na ravni držav članic ključni digitalno spremljanje, primerno javno objavljanje ustreznih podatkov in sistemi za zgodnje opozarjanje; nadalje poudarja, da je pomembno v celoti izkoristiti razpoložljiva orodja EU, kot so napovedi poplav evropskega sistema za poznavanje poplavnih razmer in globalnega sistema za obveščanje o poplavah ter orodje za globalno spremljanje poplav, kot del storitve programa Copernicus za ravnanje v izrednih razmerah;

67.poudarja, kako pomemben je mehanizem Unije na področju civilne zaščite za pomoč državam, ki so jih prizadele z vodo povezane nesreče, kot so poplave in suša; poziva k dodatnemu financiranju, da se mehanizmu Unije na področju civilne zaščite zagotovijo zadostna in dopolnjena sredstva, da bo mogoče zvišati pripravljenost in izboljšati krepitev zmogljivosti;

68.poziva Komisijo in države članice, naj povečajo pripravljenost državljanov na nesreče ali krize, povezane z vodo; poudarja, da so pri oblikovanju kulture pripravljenosti za državljane pomembne informacijske kampanje in demonstracije v izobraževalnih ustanovah, javnih upravah in podjetjih;

69.poziva države članice, naj sistematično obnavljajo in nadgrajujejo svojo infrastrukturo za vodo, vključno s pitno vodo in komunalno infrastrukturo, pa tudi infrastrukturo, ki ureja rečne tokove, ter vlagajo v inovativne rešitve, ki temeljijo na primerih dobre prakse, povečujejo odpornost vodnih sistemov na podnebne spremembe, zagotavljajo stabilno oskrbo s pitno vodo, omogočajo zgodnje odkrivanje izgub ter zmanjšujejo iztekanje vode in odpadke, hkrati pa optimizirajo sisteme za transport in shranjevanje vode; poudarja, da financiranje inovativne vodne infrastrukture ni zadostno glede na potrebe po naložbah po vsej EU; v zvezi s tem poziva k namenskemu financiranju na nacionalni, regionalni ali evropski ravni, da bi zagotovili ustrezno financiranje za razvoj, vzdrževanje in posodobitev infrastrukture, odporne na vodo, spodbujali inovativne rešitve in tehnologije ter zagotovili dolgoročno trajnostnost te vodne infrastrukture;

70.obžaluje, da Komisija kljub grožnji, ki jo pomeni dezertifikacija za kakovost in razpoložljivost vode ter rodovitnost tal in proizvodnjo hrane, ter dejstvu, da je trinajst držav članic v okviru Konvencije Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji navedlo, da doživljajo dezertifikacijo, te problematike ne obravnava uspešno in učinkovito; zato jo poziva, naj v skladu s sklepi Sveta z dne 14. oktobra 2024 o dezertifikaciji, degradaciji tal in suši ter na podlagi celovite ocene učinka predstavi celovit vseevropski akcijski načrt za boj proti dezertifikaciji, degradaciji tal in suši, katerega cilj bo krepitev odpornosti na sušo in doseganje nevtralnosti degradacije tal v EU do leta 2030;

71.vztraja, da je treba kmetijski sektor dodatno podpreti pri uvajanju novih tehnologij za zmanjšanje povpraševanja po vodi, hkrati pa povečati dostop do vode, tudi s podpiranjem zadrževanja vode in obnavljanja podtalnice; poziva, naj bodo rezultati raziskav, na primer o razsoljevanju morske vode, dostopni in naj se olajša uvajanje inovativnih rešitev za razsoljevanje; poziva države članice, naj ustvarijo naravne vodne rezerve na podlagi najnovejših ocen podnebnih tveganj, da bi zaščitile kritično oskrbo z vodo in njeno povodje, pri tem pa naj upoštevajo vpliv vzpostavitve teh zalog na okolje in gospodarstvo; opozarja, da bi bila s takimi naravnimi vodnimi rezervami dopolnjena zahteva iz okvirne direktive o vodah, da države članice opredelijo vodna telesa, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode, pri čemer zagotovijo, da izpolnjujejo cilje iz člena 4 okvirne direktive o vodah in direktive o pitni vodi ter zagotovijo njihovo potrebno zaščito; ugotavlja, da take naravne vodne rezerve v različnih oblikah že obstajajo v več državah članicah; poudarja, da je treba državam članicam ali lokalnim in regionalnim upravam zagotoviti pomoč pri razvoju naravnih vodnih rezerv;

72.opozarja na potencial infrastrukture za zadrževanje kot primer sistemov za proizvodnjo vode, ustvarjenih z najboljšimi razpoložljivimi in stroškovno učinkovitimi tehnikami, ki imajo najmanjši vpliv na okolje, vključno s ponovno uporabo odpadnih voda ali zbiranjem deževnice, da bi zmanjšali tveganje suše in poplav, povečali zanesljivost oskrbe z vodo ter spodbudili krožnost, predelavo in ponovno uporabo vode; ugotavlja, da so lahko objekti za zadrževanje vode koristno orodje, če jih lokalni ali nacionalni organi odobrijo pod jasnimi pogoji, kar vključuje možnost, da lokalna podzemna voda podpira tovrstne dejavnosti, ter potrebo kmetov, ki imajo dostop do vodnega vira, da svoje prakse prilagodijo bolj trajnostnim praksam, zlasti kar zadeva potrebe po vodi in kakovost vode; poziva Komisijo, naj razpoložljiva orodja, tudi finančno podporo, uporabi za poenostavitev tega pristopa v državah članicah;

73.obžaluje nezakonit ali nameren odvzem vode, ki bi lahko povzročil znatno škodo vodnim telesom; zato poziva k uporabi strogih odvračilnih ukrepov za zaščito ekološkega stanja ali ekološkega potenciala teles površinske vode ali količinskega stanja teles podzemnih voda, tudi z uporabo kazenskega prava; ugotavlja, da je potrebna dodatna podpora za usposabljanje in prenos znanja za nacionalne zmogljivosti izvrševanja;

74.ugotavlja, da imajo sonaravne rešitve pomembno medsektorsko vlogo pri reševanju izzivov trojne krize planeta in obnavljanju naravnega vodnega cikla; poziva Komisijo in države članice, naj v svojih političnih ukrepih in priporočilih dajo prednost uporabi sonaravnih rešitev za odpornost v zvezi z vodo, kot je ponovna vzpostavitev mokrišč in šotišč, da se povečata razpoložljivost podzemne vode in vlaga v okoliških tleh, obnova in varstvo poplavnih ravnic, ukrepi za naravno zadrževanje vode, obnova vegetacije ko ovira za poplave, in ohranjanje deževnice, da bi povečali razpoložljivost vode, ublažili podnebna tveganja in podprli dolgoročno odpornost skupnosti, podjetij in proizvodnje hrane, pri tem pa naj upoštevajo okoljske in socialno-ekonomske učinke; poudarja, da so za dolgoročno uspešno prilagajanje podnebnim spremembam in odpornost v zvezi z vodo poleg sonaravnih rešitev še vedno potrebne dopolnilne naložbe v tehnične rešitve;

75.poudarja, da bi lahko s sonaravnimi rešitvami in ukrepi za naravno zadrževanje vode obnovili gladine podzemne vode in podprli ekološke pretoke, pri tem pa zmanjšali tveganja, ki so povezana z vodo ter posledica pomanjkanja vode, poplav in suš; ugotavlja, da s sonaravnimi rešitvami, ki morda ne bodo učinkovite v najekstremnejših dogodkih, pri obvladovanju poplav običajno ne moremo nadomestiti obstoječih rešitev; vendar poudarja, da se lahko učinkovitost in življenjska doba sive infrastrukture s sonaravnimi rešitvami povečata, saj se poveča sposobnost absorpcije vode, zmanjša hitrost vode in uravnavajo največji pretoki; v zvezi s tem ponovno opozarja, da je učinkovitost sonaravnih rešitev odvisna od okoliščin in da jih treba prilagoditi lokalnim razmeram; v zvezi s tem poudarja, da ni rešitve, ki bi ustrezala vsem;

76.poudarja, da je treba zagotoviti finančno podporo za trajnostne inovativne metode in rešitve ter pri tem ustrezno upoštevati javno-zasebno partnerstvo;

77.poudarja pomen zdravih tal pri prilagajanju podnebnim spremembam in pri zagotavljanju vodne varnosti in njene krožnosti; poudarja, da je treba naravno zadrževanje vode v tleh izboljšati z ukrepi za izboljšanje zdravja tal, zmanjševanje izgub ogljika ter ukrepi na ravni vodnega telesa, kot so ponovna vzpostavitev naravne morfologije rečnih bregov in njihova stabilizacija ter obnova možnosti zadrževanja v vodonosnikih;

78.ugotavlja, da lahko dobro zasnovani ukrepi za gospodarjenje z gozdovi izboljšajo zdravje prispevnih območij, urejajo vodni tok in zmanjšajo sušo in stres zaradi poplav, saj imajo drevesa in gozdovi ključno vlogo pri urejanju vodnega cikla, saj lahko čistijo vodo, povečajo razpoložljivost vodnih virov in izboljšajo zadrževanja vlage v tleh; predlaga, naj se to ustrezno upošteva, ko bo Komisija v sodelovanju z državami članicami pripravila cilje Unije za odpornost na nesreče, ter da se to upošteva pri razvoju in izboljševanju obvladovanja tveganja nesreč ter načrtovanju ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih; v zvezi s tem poudarja, da je potrebnih več raziskav, zbiranja podatkov, inovacij in financiranja za podporo upravljavcem zemljišč pri preprečevanju vplivov okoljskih povzročiteljev stresa, kot so suša, poprave in slabše delovanje porečij;

79.priznava, da so mestna območja vse bolj izpostavljena podnebnim tveganjem, povezanim z vodo, kot so poplave, pomanjkanje vode in vročinski stres; poziva, naj se načrtovanje odpornosti z zvezi z vodo v mestih vključi v strategije za prilagajanje podnebnim spremembam, vključno z naložbami v zelene strehe, prepustno infrastrukturo, zbiranjem deževnice in sistemi za zadrževanje meteorske vode, pa tudi v ukrepe za povečanje zelenih in modrih površin v mestih, da bi ublažili ekstremne vremenske vplive in zmanjšali tveganja za človeško življenje in premoženje; poziva tudi k ohranjanju mestnih plovnih poti in ponovnemu dostopu do njih;

80.poudarja, da bi morala evropska strategija za odpornost v zvezi z vodo zagotoviti ustrezno financiranje iz javnih in zasebnih virov, da bi podprli posodobitev, nadgradnjo, prilagoditev in vzdrževanje odporne vodne infrastrukture, trajnostno gospodarjenje z vodo, zbiranje podatkov, raziskave, učinkovito spremljanje, digitalizacijo, strokovno izpopolnjevanje, sonaravne rešitve ter razvoj in uvajanje inovativnih tehnologij za učinkovito rabo vode, pa tudi da bi zagotovili socialno-ekonomsko trajnostnost v skladu s cilji novega kompasa za evropsko konkurenčnost;

81.poziva Komisijo, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru ustanovi ločen in namenski sklad za odpornost v zvezi z vodo; meni, da bi bilo treba v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada vzpostaviti posebne finančne mehanizme za podporo tehnologijam za pametno ravnanje z vodo in naložbam v vodo; je trdno prepričan, da je treba medtem vodo prednostno obravnavati v obstoječih okvirih financiranja, vključno s Kohezijskim skladom; poudarja, da morajo mehanizmi financiranja EU vključevati vidike socialne enakosti in cenovne dostopnosti, zlasti v okviru zagotavljanja storitev oskrbe z vodo prebivalstvu, da bodo države članice in njihovi državljani z večjimi finančnimi omejitvami in posebnimi razmerami imeli podporo pri izpolnjevanju obveznosti glede gospodarjenja z vodo; poudarja, kako pomembno je obstoječe financiranje, subvencije in tokove financiranja, povezane z gospodarjenjem z vodo in drugimi sorodnimi načini rabe zemljišč, preusmeriti od zastarelih inženirskih rešitev k inovativnim in sonaravnim rešitvam ali njihovi kombinaciji;

82.poziva k ciljno usmerjenemu financiranju pod programi Obzorje in EIP-AGRI za terenske poskuse glede vloge vode v različnih pridelovalnih sistemih; poziva k priznanju vloge žensk v vodni politiki in k opredelitvi posebnega financiranja za spodbujanje njihovega dostopa do kmetijstva;

83.opozarja, da pomanjkanje namenske postavke za financiranje ukrepov na področju vode ali odsotnost zavezujočih ciljev financiranja v sedanjem večletnem finančnem okviru omejuje zmožnost EU, da ciljno usmerjene naložbe usmeri v bistvene ukrepe za odpornost na področju vode, med drugim posodobitev infrastrukture, inovacije, ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in uvajanje sonaravnih rešitev, ter s tem v svojo konkurenčno sposobnost, saj je brez vodnega ravnovesja gospodarstvo regij dodatno ovirano; ugotavlja, da je dostop najbolj oddaljenih in gorskih regij ter otokov v EU do financiranja ali javno-zasebnih partnerstev, ki bi podpirali lokalne in regionalne naložbe v gospodarjenje z vodo in vodno infrastrukturo, posebno otežen;

84.poudarja pomembno vlogo Evropske investicijske banke pri financiranju v zvezi z vodo; poudarja, da Evropska investicijska banka dejavno vlaga v vodni sektor in ga podpira; poudarja, da bi morala EU sodelovati z Evropsko investicijsko banko pri izmenjavi dobre prakse ter poziva Evropsko investicijsko banko in druge finančne institucije, naj okrepijo svojo vlogo pri financiranju inovativne in odporne vodne infrastrukture, boljše sanitarne infrastrukture in infrastrukture za pitno vodo ter digitalizacije in naj podprejo projekte, namenjene zmanjševanju poplavne ogroženosti, preprečevanju erozije in oživitvi vodotokov, in sicer tako, da pomagajo ustvarjati ugodne pogoje za naložbe v vodo;

85.poziva Komisijo, naj preuči in spodbuja inovativne mehanizme financiranja, vključno s plačili za ekosistemske storitve in zelenimi obveznicami, pri tem pa poskrbi za jasnost predpisov in zaščitne ukrepe, namenjene preprečevanju izkrivljanja trga; poziva Evropsko investicijsko banko in druge finančne institucije, naj dajo prednost nizkoobrestnim posojilom in kreditom državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem, ki izvajajo obsežne projekte obnove, s posebnimi določbami za podporo gospodarsko prikrajšanim regijam;

86.poudarja pomen javno-zasebnih partnerstev kot vir financiranja za naložbe v vodo; poziva Komisijo, naj zasebne naložbe v vodni sektor spodbudi z oblikovanjem podpornega regulativnega okvira, ki lahko vključuje možnosti sofinanciranja in javno-zasebna partnerstva, da se v državah članicah spodbudijo inovacije, izboljša infrastruktura in oblikujejo rešitve za trajnostno gospodarjenje z vodo; vendar poudarja, da vključevanje zasebnih naložb v vodni sektor EU ne sme ogrožati statusa vode kot javne dobrine in javne storitve ter da morajo imeti dolgoročna odpornost sektorja ter da je treba zagotoviti načela dostopnosti, cenovne ugodnosti in trajnostnosti;

87.poziva države članice, naj sprejmejo okvire upravljanja, v katerih bodo jasno opredeljene vloge in odgovornosti deležnikov pri načrtovanju, financiranju in izvajanju sonaravnih rešitev; meni, da bi morali ti okviri vključevati financiranje iz različnih virov, vključno z dobrodelnimi prispevki in javno-zasebnimi partnerstvi, hkrati pa zagotoviti pravičen dostop do virov za manjše projekte, zlasti tiste, ki se vodijo na lokalni ali regionalni ravni;

88.poziva Komisijo in države članice, naj v svoje proračune vključijo vidik vode in pri uporabi sredstev EU poskrbijo za boljše upravljanje v regijah;

89.poudarja, da je treba občine zagotoviti usmerjeno finančno in tehnično podporo ter tako olajšati skladnost z zakonodajo, povezano z vodo;

90.spodbuja države članice, naj pospešijo izdajanje dovoljenj za trajnostne in inovativne projekte na področju odporne vodne infrastrukture, da jih bo možno ob spoprijemanju z resnimi izzivi hitro izvesti;

91.ugotavlja, da več držav članic za storitve oskrbe z vodo še vedno praktično ne uporablja načela povračila stroškov, v skladu s katerim vsi uporabniki vode učinkovito in sorazmerno finančno sodelujejo pri povračilu stroškov za storitve oskrbe z vodo, poziva države članice in njihove regionalne oblasti, naj izvajajo ustrezne politike določanja cen vode in v celoti uporabljajo načelo povračila stroškov za okoljske stroške in stroške virov v skladu z okvirno direktivo o vodah; poziva države članice, naj pri izvajanju načela povračila stroškov upoštevajo dolge naložbene cikle in poskrbijo, da bo za potrebne (ponovne) naložbe na voljo zadostno financiranje;

92.poudarja, da je pomembno zagotoviti, da se pri določanju cen vode z upoštevanjem gospodarskih in okoljskih stroškov ter stroškov virov pri uporabi vode podpira dolgoročna vodna varnost; spodbuja države članice ter pristojne regionalne in lokalne organe, naj poskrbijo, da je določanje cen vode ekonomsko vzdržno, socialno pravično in da spodbuja učinkovito rabo vode ter da odraža razpoložljivost vode v različnih državah članicah in regijah, zlasti v regijah, kjer je primanjkuje, hkrati pa naj ohranijo cenovno dostopnost za gospodinjstva in mala podjetja; poziva države članice ter pristojne regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo pregledne cene vode in ozaveščajo o vrednosti storitev oskrbe z vodo;

93.poudarja, da bodo imeli pri izvajanju novih načrtov za gospodarjenje z vodo in varčevanje z njo na ravni držav članic osrednjo vlogo nacionalni organi za vodo; zato poziva države članice, naj finančno in tehnično povečajo zmogljivost teh pristojnih organov, da bodo imeli pomembnejšo omogočitveno in svetovalno vlogo pri trajnostnem in za prihodnost primernem gospodarjenju z vodo in infrastrukturi za shranjevanje; meni, da bi bilo treba pri izvajanju uporabljati sklade EU, kot je Sklad za pravični prehod, za dodatno pomoč državam članicam in agencijam za vodo;

94.poudarja potencial digitalizacije za izboljšanje upravljanja in spremljanja vodnih teles in vodne infrastrukture ter poročanja o njih, pa tudi za zagotavljanje primerljivosti podatkov, ki odražajo različne geografske pogoje glede pretoka;

95.poziva Komisijo, države članice in dobavitelje vode, naj celostno vključijo preglednost in digitalizacijo kot temeljni načeli gospodarjenja z vodo, ter naj izboljšajo uporabo podatkov o upravljanju in meritvenih podatkov, da bi okrepili spremljanje, ocenjevanje in odgovornost pri odločanju, hkrati pa optimizirali in poenostavili obveznosti glede poročanja; poziva k digitalnim vodnim tehnologijam, s katerimi bi olajšali daljinsko spremljanje in poročanje o kakovosti, iztekanju in uporabi vode ter vodnih virih, in sicer v realnem času in na podlagi vzorcev; poziva k večji učinkovitosti pri uporabi javnih sredstev in javni porabi na tem področju; priznava, da mora obsežno uvedbo inovativnih digitalnih tehnologij spremljati usposabljanje za digitalne spretnosti;

96.poudarja, da je treba pri izgradnji družbe, ki pametno ravna z vodo, spodbujati digitalizacijo in na podatkih temelječe rešitve; poudarja, da je treba razviti digitalne rešitve za spremljanje porabe vode ter optimizacijo rabe vodnih virov v vseh gospodarskih panogah; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami finančno podpre uporabo pametnih sistemov za gospodarjenje z vodo ter se pri tem osredotoči na potrebe malih in srednjih podjetij;

97.opozarja, da so vodni sistemi, vključno s sistemi za čiščenje in distribucijo vode, del kritične nacionalne infrastrukture in stebri varnosti ter so zato bistveno pomembni za strateško avtonomijo EU in jih je treba bolj varovati, podjetja za oskrbo z vodo pa morajo biti sposobna odkriti fizične in kibernetske grožnje in napade, se nanje odzvati ter okrevati po njih; opozarja, da je višja raven digitalizacije povezana z novimi ranljivostmi; opozarja, da lahko upravljavci vodnih sistemov v primeru grožnje ali napada izgubijo možnost nadzora nad pretokom in kakovostjo vode ali možnost spremljanja dejanskega stanja vodnega sistema; vztraja, da morajo biti ocene ranljivosti in načrt za odzivanje na izredne razmere sestavni del sistema za gospodarjenje z vodo v vsaki državi članici; podpira spodbujanje izmenjave informacij o grožnjah za kibernetsko varnost in postopkov za izmenjavo primerov dobre prakse med upravljavci, pa tudi oblikovanje kulture kibernetske varnosti s tehničnimi varnostnimi ukrepi, krepitvijo kompetenc ter ozaveščanjem in komuniciranjem; opozarja na ukrepe in določbe iz revidirane direktive o varnosti omrežij in informacij ter direktive o odpornosti kritičnih subjektov, s katerimi bi lahko ublažili ta varnostna tveganja; poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri krepitvi oblik usklajevanja na ravni EU in v prihodnji strategiji za unijo pripravljenosti predlaga učinkovita orodja, da bi bili pravočasno pripravljeni na obvladovanje tveganj, ki so povezana z okoljem ali ne in ogrožajo splošno varnost EU, v vodnih telesih;

98.poziva Komisijo in države članice, naj povečajo vključenost žensk v odločitve o odpornosti v zvezi z vodo; poziva k sprejetju metodološkega pristopa, ki bo učinkovito upošteval potrebe, povezane s spolom, pri izvajanju projektov oskrbe z vodo, in sicer s spremljanjem, poročanjem in sledenjem ter z uporabo orodja in kazalnikov, razčlenjenih po spolu;

99.ugotavlja, da so boljši podatki in analiza podatkov ključni za odločanje na podlagi dokazov in hitro prepoznavanje sprememb v kakovosti vode, ki bi lahko ogrozile vodna telesa, skupaj z oceno primerov dobre prakse in opredelitvijo stroškovno najučinkovitejših ukrepov z največjim vplivom;

100.poudarja, da so potrebni izboljšani, zanesljivi in interoperabilni podatki o oskrbi z vodo, povpraševanju po njej ter distribuciji, dostopnosti in rabi vode ter da je treba vzpostaviti podatkovne točke; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo zbiranje podatkov in izboljšajo njihovo interoperabilnost na vseh ravneh, da bi podprle izvajanje veljavne zakonodaje o vodah ter olajšale krožno gospodarstvo in strategije za industrijsko simbiozo s pametnim ravnanjem z vodo; poudarja, da bi lahko pri modeliranju porabe vode in energije ter zmogljivosti za ponovno uporabo in recikliranje uporabili podatke in umetno inteligenco;

101.poziva Komisijo, naj bolj upošteva temeljno vlogo vodnega sektorja pri krepitvi konkurenčnosti EU s spodbujanjem raziskav in inovacij ter podjetništva in nadarjenosti; v zvezi s tem poudarja, da je treba okrepiti inovacije v tem sektorju; opozarja, da bi lahko pri tem imel vlogo evropski inovacijski center za industrijsko preobrazbo in emisije, ustanovljen v okviru Direktive 2010/75/EU, saj ocenjuje okoljsko učinkovitost industrijskih tehnologij in zbira informacije o inovativnih industrijskih okoljskih tehnikah; opozarja tudi na obstoječa partnerstva, kot je Water4All, tj. program za financiranje znanstvenih raziskav;

102.meni, da je treba vzpostaviti in spodbujati platforme z več deležniki, da bi uvajanje inovacij spodbudili na vseh ravneh, tudi lokalni in nacionalni; priporoča, naj te platforme vključujejo številne udeležence, in sicer javni in zasebni sektor ter organizacije civilne družbe, ki bodo oblikovali koalicijo partnerjev za uvajanje sprememb; podpira spodbujanje izmenjave znanja o tem, kako lahko z digitalnimi vodnimi tehnologijami podpremo izvajanje veljavne zakonodaje EU o vodah, ter krepitev zmogljivosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj razširijo programe za digitalne spretnosti ter raziskave in razvoj, namenjene vodi, tudi s sodelovanjem z univerzami, raziskovalnimi središči ter malimi in srednjimi podjetji;

103.priznava osrednjo vlogo podatkovnih centrov v digitalnem gospodarstvu; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi lahko hitra širitev tehnologije povzročila znatno povečanje povpraševanja umetne inteligence po vodnih virih, povezanih z njihovim delovanjem, to pa bi lahko ogrozilo okoljske koristi, ki naj bi jih omogočila umetna inteligenca, kot sta optimizacija virov in zmanjšanje emisij ogljika ter poudarja, da je treba v njihovo zasnovo in delovanje vključiti ukrepe za učinkovito rabo vode; poziva Komisijo, naj v svoji strategiji za odpornost v zvezi z vodo obravnava uporabo vodnih virov za potrebe informacijskih in komunikacijskih tehnologij, zlasti umetne inteligence in podatkovnih centrov, predvsem tako, da podatkovne centre spodbudi k ponovni uporabi očiščene vode ter spodbuja razvoj učinkovitejših čipov in sestavnih delov, da bi zmanjšali potrebo po hlajenju; priporoča državam članicam, naj prednostno obravnavajo strategije za odpornost v zvezi z vodo, s katerimi se odpravljajo posebni izzivi, ki jih prinašajo podatkovni centri, ter tako poskrbijo za trajnostnost digitalne in okoljske agende;

104.opozarja, da je razsoljevanje morske vode postopek odstranjevanja soli iz morske ali brakične vode, da je ta primerna za raznovrstno uporabo, tudi za pitje, in je zato pomembna tehnološka rešitev za preživljanje ljudi; hkrati opozarja, da je razsoljevanje energetsko intenziven proces in bi ga bilo najbolje izvajati z obnovljivimi viri energije, kjer je to mogoče, da bi karseda zmanjšali vpliv na okolje; ponovno poudarja, da pri razsoljevanju nastane stranski proizvod, tj. slanica (koncentrirana raztopina soli), ki jo je treba ustrezno odstraniti, da se preprečijo škodljivi vplivi na morsko okolje; zato meni, da je treba razsoljevanje na podlagi reverzne osmoze ali termičnih tehnologij uporabljati le, če druge okoljsko bolj trajnostne možnosti niso na voljo ali jih ni mogoče izvajati, zlasti na oddaljenih območjih in otokih; v zvezi s tem poudarja tekoče delo v zvezi z novimi tehnološkimi rešitvami, kot so mikrobiološke celice za razsoljevanje, ki so okoljsko trajnostna in inovativna alternativa običajnim metodam razsoljevanja, zlasti za oskrbo s čisto vodo in čiščenje odpadne vode na majhnih, izoliranih lokacijah brez električne energije;

105.poudarja, da je treba okrepiti financiranje, raziskave in razvoj tehnologij, kot je inovativne tehnike razsoljevanja, da bi te tehnologije postale učinkovitejše, bolj trajnostne in bolj razširjene, poziva, naj se raziščejo možnosti uporabe teh tehnologij v kmetijstvu, da bi diverzificirali mesta za oskrbo z vodo ter tako zmanjšali občutljivost sektorja na pomanjkanje vode;

106.ugotavlja, da so te rešitve v zadnjem desetletju omogočile številne znanstvene preboje v zvezi s pametnejšim in bolj krožnim čiščenjem vode, kar je ustvarilo priložnosti, da se za učinkovitejšo rabo vode uporabijo digitalne rešitve, umetna inteligenca in daljinsko zaznavanje, da se očiščena odpadna voda ponovno uporabi za namakanje ter se iz odpadne vode pridobivajo energija in hranila;

107.nadalje poziva Komisijo in države članice, naj na enotnem trgu odpravijo regulativne ovire, da bi pospešile razvoj in razširjanje inovativnih biotehnoloških in bioproizvodnih rešitev ter njihovo dajanje v promet, ter spodbudile čistejšo proizvodnjo in krožnost;

108.poziva k financiranju, razvoju in odobritvi inovativnih rešitev za varstvo pridelkov in gnojenje, vključno z biotičnimi agensi in aktivnimi snovmi z manjšim vplivom na okolje, ki so potrebne za pravičen prehod na bolj trajnostne kmetijske sisteme;

109.poziva k vzpostavitvi posebnih programov za čiščenje in ohranjanje rečnih kanalov, zagotavljanje ustreznega pretoka ter zmanjšanje kopičenja odpadkov in usedlin, ki lahko vplivajo na zmogljivost shranjevanja in distribucije vode;

110.poudarja, da je potrebna celovita evropska strategija za odpornost v zvezi z vodo, ki bo spodbujala čezmejno sodelovanje ter enotnejše zbiranje podatkov in poročanje, izmenjavo primerov dobre prakse med lokalnimi, regionalni in nacionalnimi akterji, zagotavljala trajnostno upravljanje voda in pravično porazdelitev virov med državami članicami, pri tem pa preprečevala prenašanje izzivov v zvezi z vodo, kot sta njeno pomanjkanje in poplavna ogroženost, na druge države članice;

111.poudarja, da so podnebne spremembe velika grožnja vodnim virom in vodnim ekosistemom; ugotavlja, da poplave in pomanjkanje vode ogrožajo prehransko in vodno varnost ter zdravje splošnega prebivalstva, kar končno vpliva na socialno kohezijo in stabilnost; priznava, da je odpornost v zvezi z vodo ključnega pomena za preprečevanje in reševanje sedanjih in prihodnjih zdravstvenih, prehranskih, energetskih in varnostnih kriz; poudarja, da odpornost v zvezi z vodo spodbuja čezmejno sodelovanje na področju voda, ki prispeva k miru in varnosti, saj so države med seboj povezane s skupnimi rekami in viri podzemne vode;

112.poziva, naj se pri upravljanju skupnih povodij in podzemnih vodonosnikov poglobi čezmejno sodelovanje med državami članicami ter tako poskrbi za učinkovito zbiranje in izmenjavo podatkov o kakovosti vode, ravneh onesnaženosti in vodostajih; priporoča, naj se ustanovijo središča za regionalno sodelovanje, ki bodo ob upoštevanju podnebnih, socialnih in ekonomskih izzivov posameznega ozemlja usklajevala izvajanje skupnih strategij za odpornost v zvezi z vodo;

113.poziva k poglobljenemu mednarodnemu sodelovanju, tudi na ravni povodij, za reševanje vse večje krize na področju oskrbe z vodo, zagotavljanje čiste in zelo kakovostne vode, spodbujanje trajnostnega upravljanja voda in izvajanje različnih inovativnih vodnih tehnologij, tudi sonaravnih rešitev; poziva k utrjevanju čezmejnega sodelovanja na operativni, taktični in strateški ravni;

114.poziva, naj se v okviru programa Interreg in drugih skladov EU uvedejo čezmejni projekti, s katerimi bi izboljšali regionalno sodelovanje pri upravljanju vodnih virov, s posebnim poudarkom na zagotavljanju pravične porazdelitve vode med sektorji in državami članicami;

115.poudarja, da je treba z digitalizacijo in sodobnimi tehnologijami, vključno s satelitskim nadzorom in sledenjem onesnaževanju v realnem času, okrepiti zmogljivosti EU za spremljanje, ki so bistvene za preprečevanje čezmejnega onesnaževanja in boj proti njemu;

116.poziva Komisijo, naj izvaja posebno diplomatsko vlogo, posvečeno razreševanju konfliktov, povezanih z vodo, spodbujanju sodelovanja na področju voda in zaščiti vodnih virov in sistemov, zlasti v oboroženih spopadih in v čezmejnih razmerah;

117.poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo pri mednarodnih prizadevanjih za zaščito in obnovo vodnih ekosistemov v skladu s ciljem trajnostnega razvoja 6 glede čiste vode in sanitarne ureditve;

118.naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.