1.je zaskrbljen, ker je bilo leta 2024 tveganju revščine ali socialne izključenosti še vedno izpostavljenih 93,3 milijona ljudi v EU, vključno z 20 milijoni otrok, kar je četrtina otrok v EU, 27 milijonov ljudi v EU pa je živelo v hudi materialni in socialni prikrajšanosti;

2.poudarja, da je revščina zapleten pojav, ki vpliva na vsa področja življenja, izhaja iz sistemske in strukturne nepravičnosti ter se prepleta z zgodovinsko neenakostjo na podlagi spola in spolnega izraza, rase in etnične pripadnosti, vere, migrantskega statusa, starosti, spolne usmerjenosti in invalidnosti;

3.poudarja, da je najbolj trajnostna politika za boj proti revščini tista, ki preprečuje, da bi revščina sploh nastala; poziva k celovitemu pristopu k preprečevanju, s katerim bi odpravili temeljne vzroke in večdimenzionalne vidike revščine in socialne izključenosti ter obravnavali področja, na katerih se prekrivajo, in sicer na področju dostopa do kakovostnih delovnih mest, socialne zaščite in minimalnega dohodka, javnih storitev, izobraževanja, posredovanja v zgodnjem otroštvu, zdravstvenega varstva, hrane, stanovanj, energije in davkov; poudarja, da se je proti revščini mogoče boriti samo s spodbujanjem politik, ki bodo zagotavljale nedeljivost in univerzalno naravo političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic;

4.opozarja, da revščina nesorazmerno prizadene marginalizirane in ranljive družbene skupine, kot so ženske, družine, ljudje različnih ras in narodnosti, Romi in Travellers, brezdomci, otroci v institucionalni oskrbi, osebe LGBTQIA+, starejši in mladi, invalidi, ljudje, ki so diskriminirani zaradi vere ali prepričanja, kronični bolniki in odvisniki, neformalni oskrbovalci in starši samohranilci; poudarja, da so za reševanje tega vprašanja potrebni ciljno usmerjeni ukrepi, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti tistim, ki so najbolj izpostavljeni izredni revščini;

5.opozarja, da se je EU v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic zavezala, da bo do leta 2030 število ljudi s tveganjem revščine ali socialne izključenosti zmanjšala za vsaj 15 milijonov, od tega vsaj 5 milijonov otrok; poudarja, da EU in njene države članice brez spremembe paradigme v pristopu k boju proti revščini in ustreznega financiranja ne bodo dosegle teh ciljev za zmanjšanje revščine;

6.poziva Komisijo, naj predstavi celovito, ambiciozno in ustrezno financirano strategijo za boj proti revščini, ki bo vključevala naslednje splošne cilje in smernice:(a)priznanje revščine kot kršitve človekovega dostojanstva, ki ogroža polno uresničevanje človekovih pravic, in kot podlage za spodbujanje pristopa, ki temelji na pravicah, v skladu z mednarodnimi pravnimi okviri, zlasti členom 25 Splošne deklaracije človekovih pravic;(b)določitev cilja nujnega izkoreninjenja revščine najpozneje do leta 2035 na podlagi standardov iz ciljev trajnostnega razvoja in evropskega stebra socialnih pravic, pri čemer je treba oblikovati tudi vmesne kazalnike napredka, jasne mejnike in okvir za spremljanje, ki bodo omogočili ustrezno usklajevanje politik in potreb po financiranju;(c)ustrezno usklajevanje med Komisijo in državami članicami ter po potrebi z regionalnimi organi ob spoštovanju načela subsidiarnosti za uresničitev tega cilja;(d)celovit, na ljudi osredotočen in integriran pristop k dolgoročnim politikam za boj proti revščini, ki bo temeljil na življenjskem ciklu ter združeval univerzalne in ciljno usmerjene ukrepe, ki se začnejo v otroštvu in nadaljujejo v vseh življenjskih obdobjih, da bi izkoreninili revščino in spodbujali socialno vključenost kot medsektorsko merilo v sektorskih politikah;(e)udeležba ljudi z življenjsko izkušnjo revščine pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik, ki vplivajo nanje, na vključujoč, učinkovit in pregleden način, ki bo tesno povezan z metodologijo in gradnjo zmogljivosti;(f)temeljno in horizontalno načelo nediskriminacije v celotni strategiji za boj proti revščini, da bi odpravili strukturne neenakosti in družbeno stigmatizacijo, ki izvirajo iz diskriminacije ter poglabljajo revščino in socialno izključenost;(g)dodelitev ustreznih in trajnih proračunskih virov za ukrepe za boj proti revščini prek večletnega finančnega okvira in nacionalnih proračunskih mehanizmov, da se podpre polno izvajanje strategije za boj proti revščini in zagotovi njen dolgoročni učinek;

7.poziva Komisijo, naj prizna, da sta revščina in nasilje na podlagi spola strukturno povezana, ter obravnava boj proti nasilju na podlagi spola kot ključno strategijo za izkoreninjenje revščine, zlasti revščine med ženskami in otroki, ter naj prizna tudi, da je odprava vseh vrst nasilja bistvena, da bodo ženske lahko polno sodelovale v svojih skupnostih in gospodarstvu ter dostopale do izobraževanja, zaposlitve in socialnih storitev, s tem pa dosegle finančno neodvisnost; poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo javne naložbe v politike, ki obravnavajo nasilje na podlagi spola; pozdravlja ratifikacijo Istanbulske konvencije s strani EU in poziva Bolgarijo, Češko, Madžarsko, Litvo in Slovaško, naj nemudoma zaključijo svoje ratifikacijske postopke; poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito izvajanje direktive o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, pri čemer se ženskam, ki živijo v revščini in so žrtve drugih vrst nasilja, zagotovi ustrezen in brezpogojen dostop do zavetišč, storitev za podporo žrtvam, pravne pomoči in storitev socialnega varstva ne glede na njihovo prebivališče ali priseljenski status;

8.poziva Komisijo in države članice, naj cilj polne in dostojne zaposlenosti, pa tudi ustrezne socialne zaščite, storitev za vse ter pravične porazdelitve dohodka in bogastva uresničujejo kot smernico za ekonomsko in socialno politiko; v zvezi s tem jih poziva, naj okrepijo aktivne politike trga dela, zlasti za tiste, ki so najbolj oddaljeni od zaposlitve; poudarja, da bi morale učinkovite aktivne politike trga dela zajemati več kot le dostop do zaposlitve in vključevati tudi storitve, ki ljudem omogočajo, da ostanejo zaposleni;

9.poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo politike za zaščito in spodbujanje pravic delavcev, kakovostnih delovnih mest, stabilnih delovnih razmerij in zaščite pred neupravičeno odpustitvijo, pravičnih plač, vključno z enakim plačilom za enako delo ter enakim plačilom za ženske in moške, vseživljenjskega učenja, izpopolnjevanja in preusposabljanja, zdravja in varnosti na delovnem mestu, nediskriminacije ter dostopa do ustrezne socialne zaščite; v zvezi s tem pozdravlja napoved načrta za kakovostna delovna mesta, ki naj bi zagotovil pravičen prehod za vse delavce in samozaposlene, zlasti s povečanjem pokritosti s kolektivnimi pogajanji; poudarja, da je ta načrt priložnost za določitev pravice posameznika do usposabljanja in vseživljenjskega učenja; poudarja, da se z revščino zaposlenih še vedno spoprijema vsak dvanajsti delavec v EU; v zvezi s tem vztraja, da v EU ne bi smelo biti revščine zaposlenih, ter poziva Komisijo in države članice, naj odločno obravnavajo ta problem, in sicer z odpravljanjem strukturnih ovir, ki niso omejene na kakovost delovnih mest, vključno z dostopom do storitev nege in varstva otrok in podporo zanje, izboljšanjem priznavanja kvalifikacij ter odpravljanjem pomanjkanja prilagojenega poklicnega svetovanja in podpore pri usposabljanju; poudarja, da bo prenos Direktive (EU) 2022/2041 o ustreznih minimalnih plačah ključen za preprečevanje tveganja revščine med delavci in boj proti temu, hkrati pa se bodo z njim okrepile spodbude za delo;

10.poudarja, da je treba okrepiti demokratično udeležbo na delovnem mestu kot orodje za boj proti revščini zaposlenih, in sicer s pravico do organiziranja in kolektivnih ukrepov ter okrepljenimi kolektivnimi pogajanji, s sindikalnimi pravicami, in sicer svobodo ustanavljanja sindikatov in članstva v njih, z izboljšanjem usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja in zagotavljanjem poštenih delovnih pogojev, vključno z delovnim časom, ter s prilagajanjem delovnih pogojev človekovim potrebam;

11.poudarja, da je treba okrepiti javne zavode za zaposlovanje, poti usposabljanja in podporne sisteme za iskanje zaposlitve za ljudi, ki živijo v revščini, in ranljive skupine, zlasti dolgotrajno brezposelne in nizkokvalificirane posameznike; poudarja, kako pomembni so individualno usmerjanje, priznavanje neformalnih spretnosti ter povezovanje usposabljanja s kakovostnimi zaposlitvenimi možnostmi; poziva države članice, naj razvijejo in razširijo nacionalne okvire za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, kar bo omogočilo priznavanje praktičnih izkušenj v sektorjih, kot so gradbeništvo, kmetijstvo, zdravstvo in socialno varstvo, gostinstvo in hotelirstvo, proizvodnja, obrt, logistika ter informacijske in komunikacijske tehnologije, na podlagi priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja UL C 398, 22.12.2012, str. 1.;

12.poudarja, da je treba podpirati možnosti za žensko podjetništvo in samozaposlovanje, zlasti na podeželskih, otoških in drugih geografsko oddaljenih območjih, kot sredstev za izboljšanje gospodarskega vključevanja in enakosti spolov ter boj proti revščini, ustvarjanje lokalnih delovnih mest in spodbujanje vključujočega gospodarskega razvoja; poziva Komisijo in države članice, naj z boljšim dostopom do financiranja, poslovnega usposabljanja, digitalnih orodij in trgov podjetnicam zagotovijo ciljno usmerjeno podporo; poziva Komisijo, naj oblikuje politike, ki bodo ženskam olajšale dostop do kakovostnih delovnih mest in podjetniških poti, in sicer s spodbudami za podjetja, da zaposlijo ženske in jim omogočijo napredovanje, zlasti matere samohranilke, ter da zagotovijo prožne ureditve dela;

13.poudarja, da segregacija invalidnih otrok pri dostopu do rednega izobraževanja, ki je še vedno izziv po vsej EU, vodi v socialno izključenost; poziva, naj se v okviru strategije za boj proti revščini zagotovi dostopnost izobraževanja za invalidne otroke tako v smislu fizične infrastrukture kot izobraževalnih virov, da bi imeli vsi učenci enake možnosti; poudarja, da lahko cenovno dostopne podporne tehnologije in umetna inteligenca izboljšajo vključujoče poučevanje invalidnih učencev, saj omogočajo posamezniku prilagojeno pomoč, prilagodljiva orodja in boljšo komunikacijo; spodbuja države članice, naj vlagajo v te tehnologije in poskrbijo, da bodo učitelji usposobljeni za njihovo učinkovito uporabo; nadalje poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo zanesljive zaščitne ukrepe zoper napačno diagnozo intelektualnih oviranosti ali posebnih izobraževalnih potreb med romskimi otroki, ki vodi v segregacijo v izobraževanju; poudarja pomen nediskriminatornih ocenjevalnih praks ter vključujočih izobraževalnih politik, ki spoštujejo pravice in dostojanstvo vseh otrok;

14.priporoča, naj Komisija in države članice upoštevajo pristop iz poročila posebnega poročevalca OZN za izredno revščino in človekove pravice iz leta 2023 z naslovom „The working poor: a human rights approach to wages“ (Revni zaposleni: pristop k plačam, ki temelji na človekovih pravicah), da bi se proti revščini borili z učinkovitim dostopom do dela ter ciljem polne zaposlenosti in kakovostnih delovnih mest, in sicer z oblikovanjem ali krepitvijo posebnih instrumentov, namenjenih predvsem boju proti brezposelnosti in podzaposlenosti, zagotavljanjem posamezniku prilagojene podpore in povečanjem zaposljivosti ljudi, ki so najbolj oddaljeni od trga dela, zlasti tistih iz prikrajšanih in ranljivih skupin, kot so Romi in invalidi; meni, da bi bilo treba pri teh instrumentih upoštevati vlogo zasebnega in javnega sektorja ter socialne odgovornosti držav članic;

15.meni, da je socialno gospodarstvo bistven sestavni del socialnega tržnega gospodarstva EU in gonilo izvajanja evropskega stebra socialnih pravic in njegovih ciljev, saj pogosto zagotavlja zaposlitev ranljivim in izključenim skupinam; poziva, naj se s strategijo za boj proti revščini okrepi socialno gospodarstvo v skladu z akcijskim načrtom EU za socialno gospodarstvo in načrtom iz Liègea za socialno gospodarstvo v Evropski uniji; ponovno poziva Komisijo, naj preuči inovativne mehanizme financiranja, kot so obveznice s socialnim učinkom, za financiranje projektov v podporo razvoju socialnega gospodarstva v EU Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2022 o akcijskem načrtu EU za socialno gospodarstvo (UL C 47, 7.2.2023, str. 171).;

16.poziva Komisijo in države članice, naj glede na krizo življenjskih stroškov zagotovijo dostop do cenovno dostopnih osnovnih dobrin in bistvenih storitev, kot so hrana, energija, voda, stanovanja, prevoz in komunikacije;

17.poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti revščini s spodbujanjem javnih politik, ki bodo zagotavljale nedeljivost in univerzalno naravo političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic; vztraja, da je pomemben multidisciplinaren pristop ter da se je treba boriti proti revščini in socialni izključenosti, zlasti s spodbujanjem dostopa do stanovanj, javnih prostorov in storitev, zdravstvenega varstva, dobrega počutja in kakovosti življenja; poziva države članice, naj razvijejo metodologije za ocenjevanje strukturnih ali sistemskih ovir za izhod iz revščine in socialne izključenosti ter za polno udeležbo v družbi, ne glede na to, ali so te ovire prisotne v njihovih pravnih sistemih ali javnih politikah ali pri njihovem izvajanju na teritorialni ravni;

18.poziva, naj se v strategijo EU za boj proti revščini vključijo kvalitativni kazalniki, da bi bolje odražali večdimenzionalne vidike revščine;

19.poziva Komisijo in države članice, naj znatno povečajo javne naložbe v politike, ki zagotavljajo socialne pravice, tako da ponujajo splošen dostop do visokokakovostnih javnih storitev ter dobrin in storitev splošnega gospodarskega in družbenega pomena, kot so dostojna stanovanja, hrana, voda, sanitarna oskrba, energija, promet, komunikacije ter kulturne in prostočasne dejavnosti; poudarja, da je dostop do zdrave in cenovno dostopne prehrane osnovna potreba, zlasti za posameznike in družine, ki jih pesti izredna revščina, otroke, starejše, ki živijo sami, in marginalizirane skupnosti; poudarja, da te naložbe prispevajo k prekinitvi medgeneracijskega kroga revščine ter omogočanju socialne vključenosti in vključevanja na trg dela, zlasti na področjih, kot so izobraževanje, vključno z vzgojo in varstvom predšolskih otrok, zdravstveno varstvo, tudi na področju duševnega zdravja, ter socialna zaščita;

20.poziva Komisijo, naj države članice podpre pri spodbujanju stanovanjske politike, ki bo zagotovila splošen dostop do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj v skladu s cilji trajnostnega razvoja in Splošno deklaracijo človekovih pravic, zlasti členom 25, ter vključevala posebne ukrepe za boj proti brezdomstvu; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo v evropskem načrtu za cenovno dostopna stanovanja upoštevale stanovanjske potrebe vseh držav EU ob spoštovanju načela subsidiarnosti ter da bo posebej osredotočen na ljudi, ki živijo v revščini, ranljive otroke, mlade in marginalizirane skupnosti; poudarja, da imajo dostopna in cenovno dostopna stanovanja bistveno vlogo pri podpiranju deinstitucionalizacije in preprečevanju institucionalizacije zaradi revščine, neustreznih stanovanjskih razmer ali pomanjkanja podpore Eurofound, Paths towards independent living and social inclusion in Europe (Poti do samostojnega življenja in socialnega vključevanja v Evropi), Urad za publikacije Evropske unije, Luksemburg, 2024.; poziva, naj se v okviru tega načrta dodelijo obsežna sredstva EU za širitev in prenovo javnega in socialnega stanovanjskega fonda; poziva k reviziji pravil o državni pomoči, da bi državam članicam omogočili večje naložbe v javna in socialna stanovanja, ukrepe za podpiranje socialnih in zadružnih stanovanjskih shem neprofitnega sektorja in socialnega gospodarstva ter ukrepe za zaščito najemnikov, zagotavljanje stanovanjske stabilnosti, preprečevanje prisilnih izselitev brez krivdnega razloga in boj proti špekulativnim praksam;

21.poziva Komisijo, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti podpre države članice pri izvajanju in razširitvi programov in ukrepov, kot je „najprej stanovanje“ (Housing First), s katerimi se odpravlja in preprečuje brezdomstvo, s posebnim poudarkom na brezdomstvu otrok, ter brezdomstvo prizna kot eno najhujših in najvidnejših oblik revščine in socialne izključenosti; poziva Komisijo, naj predloži zanesljiv akcijski načrt s posebnimi cilji za odpravo brezdomstva po vsej EU do leta 2030, ki naj vključuje posebne ukrepe za preprečevanje brezdomstva na splošno, še posebno pa brezdomstva otrok in družin ter brezdomstva zaradi izgube zaposlitve in prekarnih zaposlitvenih pogojev, ter za boj proti brezdomstvu žensk, ki je pogosto posledica nasilja v družini, pa tudi ukrepe za izboljšanje dostopnosti stanovanj za invalide in starejše;

22.poziva države članice, naj vzpostavijo in podprejo centre za brezdomce, ki ponujajo osnovno in specializirano zdravstveno oskrbo, prilagojeno potrebam brezdomcev, vključno s storitvami na področju telesnega in duševnega zdravja, ki jih dopolnjujejo izobraževalni programi za preprečevanje zlorabe drog, vključno s svetovanjem, ter pobude za razvoj spretnosti, da bi se lažje ponovno vključili v družbo; poziva Evropsko komisijo, naj pripravi smernice in olajša izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami za učinkovito in humano delovanje teh centrov;

23.poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe in politike za izvajanje načela enakega plačila za enako delo ter za boj proti neenakosti in diskriminaciji pri delu, zlasti na podlagi spola, rase ali narodnosti, invalidnosti, starosti, socialno-ekonomskega ozadja, spolne usmerjenosti, spolne identitete ali migracijskega statusa; poudarja, kako pomembno je, da se hitro začnejo izvajati Direktiva (EU) 2023/970 o enakem plačilu za enako delo ter informacijske kampanje in usposabljanje o zavednih in nezavednih predsodkih, da bi preprečili te neenakosti in diskriminacijo;

24.poziva k novim in pospešenim prizadevanjem, da bi odpravili vrzel stopnje delovne aktivnosti med spoloma in pokojninsko vrzel med spoloma ter povečali naložbe v javne storitve in socialno infrastrukturo; poziva Komisijo, naj države članice spodbuja k oblikovanju ciljnih ukrepov, s katerimi bi zagotovile ustrezne ravni pokojnin;

25.poziva države članice, naj razvijejo politike za krepitev materinskih, očetovskih in starševskih pravic ter pravic drugih oskrbovalcev, lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, vključno s prilagodljivim delovnim časom, omogočanje dostopa ženskam do zajamčenega prihodka med porodniškim dopustom, podpiranje njihove ponovne vključitve na delo po nosečnosti in materinskem dopustu ter zagotavljanje ustreznih pogojev za dojenje na delovnem mestu; spodbuja države članice, naj uvedejo in spodbujajo dostopne in ustrezno plačane politike očetovskega dopusta, ki bodo očetom omogočile, da vzpostavijo trdne vezi s svojimi otroki, si enakovredno porazdelijo obveznosti oskrbe in si vzamejo potreben dopust za podporo razvoja v zgodnjem otroštvu in dobrega počutja družine;

26.opozarja na nesorazmeren vpliv neplačane oskrbe na ženske in njihovo ekonomsko varnost; poziva države članice, naj okrepijo svoje javne nacionalne in regionalne sisteme oskrbe, da bodo imeli vsi starejši in mlajši posamezniki, ne glede na ozadje, dostop do storitev strokovne oskrbe, pri katerih se zagotavljajo dobri delovni pogoji za oskrbovalce; poudarja, da je oskrba na domu bistvena za kakovostno in na posameznika osredotočeno oskrbo ljudi, ki jo potrebujejo, vključno s starejšimi, ter za visokokakovostno nego in varstvo otrok; spodbuja države članice, naj preučijo, ali bi bilo mogoče sprejeti prakse in ukrepe za podporo neformalnim oskrbovalcem, zlasti tistim, ki skrbijo za posameznike iz gospodinjstev z nizkimi dohodki, za katere se na podlagi strokovne ocene ugotovi, da ne morejo samostojno živeti, da bi se tako podprla dostojna oskrba v skupnosti;

27.poziva države članice, naj oblikujejo politike in dostop do podpore pri vračanju na delo za delavce, zlasti ženske, ki zaradi družinskih obveznosti že več let niso bile zaposlene;

28.poziva države članice, naj zagotovijo splošen dostop do cenovno dostopnega in visokokakovostnega javnega zdravstvenega varstva za vse, tudi predporodnega, materinskega, neonatalnega in pediatričnega zdravstvenega varstva, vključno s primarno preventivo, programi cepljenja in primarnim zdravstvenim varstvom, dostop do diagnosticiranja, zdravljenja in rehabilitacije ter dostop do najrazličnejšega specializiranega zdravljenja in terapij, pri čemer naj vsem ženskam zagotovijo pravico do spolnega in reproduktivnega zdravstvenega varstva, poleg ciljno usmerjenih ukrepov za zgodnje odkrivanje in ukrepanje za tiste, ki so izpostavljeni tveganju zdravstvenih in razvojnih težav, ter izboljšajo ciljno usmerjene storitve za ukrepanje v zgodnjem otroštvu, namenjene spodbujanju razvoja, dobrega počutja in socialne vključenosti otrok;

29.priznava, da je menstrualna revščina strukturna oblika revščine in neenakosti med spoloma v EU, ki prizadene približno 10 % prebivalstva, ki ima menstruacijo; poudarja, da nesorazmerno vpliva na ženske in dekleta z nizkimi dohodki, begunce, prosilce za azil, mlade, brezdomce, invalide in druge osebe v ranljivem položaju; poudarja, da menstrualna revščina resno omejuje udeležbo v družbenem, izobraževalnem in poklicnem življenju; poziva Komisijo, naj v okviru strategije EU za boj proti revščini razvije celovit akcijski načrt, ki bo zagotavljal brezplačen ali cenovno ugoden dostop do menstrualnih izdelkov, informacij in ustreznih sanitarnih prostorov, zlasti na javnih mestih, kot so izobraževalne ustanove, delovna mesta, javne stavbe in sprejemni centri;

30.poziva države članice, naj okrepijo javne, univerzalne in solidarne sisteme socialne varnosti, da bi vsem, tudi delavcem, samozaposlenim in upokojencem, zagotovile polno in učinkovito socialno zaščito ter preprečile in odpravile temeljne vzroke revščine in revščine zaposlenih v skladu s priporočilom Sveta o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite iz leta 2019; vztraja, da je treba obravnavati izzive, s katerimi se spoprijemajo ljudje s prekarno ali nestandardno zaposlitvijo, zlasti mladi, ki so žrtve diskriminacije na podlagi starosti in nimajo zadostnih plačanih prispevkov za dostop do socialnovarnostnih prejemkov, ter mednje vključiti umetnike in delavce v kulturnem in ustvarjalnem sektorju; poziva države članice, naj revščino starejših odpravljajo s posebnimi ukrepi, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam, ki so nesorazmerno prizadete; poziva države članice, naj v pokojninskih sistemih ustrezno upoštevajo obdobja odsotnosti z dela zaradi starševskega dopusta;

31.poudarja, da bi bilo treba v strategiji za boj proti revščini obravnavati neformalno ekonomijo, saj je še vedno razširjena po vsej EU in ustvarja delovna mesta brez dostopa do pravic, ustreznega plačila, socialne zaščite ali zdravstvenih in varnostnih standardov pri delu; spodbuja države članice, naj vzpostavijo poti vključevanja med neformalno in formalno ekonomijo, na primer z uvedbo poenostavljenih postopkov za registracijo sezonskih, fizičnih in gospodinjskih delavcev;

32.poziva države članice, naj obravnavajo revščino mladih in socialno-ekonomsko neenakost, pri čemer naj upoštevajo, da so mladi nesorazmerno prizadeti zaradi brezposelnosti, prekarne zaposlitve, stanovanjske izključenosti in socialne ranljivosti; poudarja, da so mladi prekomerno zastopani v sektorjih, za katere je značilno delo s krajšim delovnim časom, sezonsko, prekarno in neprijavljeno delo, ter da je stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v več državah članicah še vedno visoka in več kot dvakrat višja od splošne stopnje brezposelnosti v EU; poudarja, da je treba okrepiti jamstvo za mlade kot ključen instrument za spodbujanje vključevanja mladih na trg dela ter strategijo uporabiti za razvoj več sinergij med jamstvom za mlade in evropskim jamstvom za otroke, oba instrumenta pa okrepiti s ciljno usmerjenimi ukrepi, s katerimi bi spodbudili cenovno dostopne stanovanjske rešitve za mlade v okviru prihodnjega načrta za cenovno dostopna stanovanja ter povečali prilagojeno podporo za duševno zdravje in storitve socialnega vključevanja, posebej zasnovane za mlade; poziva k večji podpori za mlade, ki prehajajo iz alternativne oskrbe, da bi jim omogočili stabilno in dostojno pot v odraslost, in sicer z izboljšanjem dostopa do usposabljanja in zaposlitvenih možnosti ali s podporo v obliki univerzitetnega ali poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi zmanjšali tveganje revščine, socialne izključenosti in brezdomstva v tem kritičnem obdobju;

33.poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo skrite pojave revščine ter se borijo proti stigmatizaciji ljudi, ki živijo v revščini, in neizkoriščenosti razpoložljivih socialnih prejemkov;

34.poudarja, da je treba odpraviti upravne ovire, ki lahko ranljivim skupinam, kot so Romi, preprečujejo dostop do osnovnih storitev in socialne zaščite, saj te ovire ohranjajo in povečujejo revščino in izključenost; poudarja, da bi lahko nacionalne identifikacijske številke olajšale enak dostop do osnovnih storitev, hkrati pa ohranile upravno jasnost in odgovornost;

35.poziva Komisijo in države članice, naj revidirajo ustrezno zakonodajo, da bi izrecno prepovedale diskriminacijo na podlagi socialno-ekonomskega statusa, pri čemer naj potrdijo, da se prepleta z drugimi oblikami diskriminacije; poudarja, da je za zagotovitev izvršljivih pravic in zaščite ljudi, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, potrebna jasna pravna podlaga; prav tako poziva Svet, naj sprejme stališče o horizontalni protidiskriminacijski direktivi, da bi se začela medinstitucionalna pogajanja;

36.poziva države članice, naj pregledajo politike in ukrepe, s katerimi se kaznujejo ljudje, ki živijo v izredni revščini, ter sankcije proti tistim, ki zagotavljajo podporo; poudarja, da ti ukrepi pogosto spodkopavajo dostojanstvo, še povečujejo izključenost in ovirajo doseganje dolgoročnih ciljev socialnega vključevanja;

37.poziva države članice, naj za zmanjšanje neizkoriščenosti preučijo in uvedejo proaktivne mehanizme, s katerimi bi zagotovile, da bi bili vsi posamezniki, ki so upravičeni do socialnih prejemkov, zlasti tisti v skupinah, ki jim je namenjena socialna pomoč, dejansko obveščeni o socialnih prejemkih in imeli dostop do njih, med drugim naj zmanjšajo upravno breme zahtevkov za prejemke, povečajo preglednost in zagotovijo, da bo osebje usposobljeno za pomoč ljudem, ki živijo v revščini, saj bi se s tem povečalo zaupanje v ustrezne institucije;

38.obžaluje, da je cilj strateškega okvira EU za Rome za obdobje 2021–2030 glede zmanjšanja vrzeli v revščini med romskimi skupnostmi in splošnim prebivalstvom za vsaj polovico še daleč od uresničitve; poudarja, da bi morali imeti strategija EU za boj proti revščini, strateški okvir EU za Rome in evropsko jamstvo za otroke skupni cilj, da se spodbujajo temeljne pravice, zmanjša neenakost in odpravi strukturna diskriminacija; poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da se te pobude izvajajo v sinergiji, zlasti glede odpravljanja revščine otrok in prekinitve kroga medgeneracijske prikrajšanosti romskih družin in potujočih skupnosti;

39.opozarja, da se poglablja digitalni razkorak, ki omejuje dostop do informacij, zaradi česar se lahko revščina še poveča, in da so potrebni ukrepi za odpravo digitalne izključenosti skupin z nizkimi dohodki in marginaliziranih skupin, tudi starejših; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo digitalno vključevanje ranljivih skupin z ukrepi in podpornimi programi za zagotavljanje njihovega dostopa do digitalnih tehnologij, infrastrukture in povezljivosti ter usposabljanja o osnovnih digitalnih spretnostih; priporoča uporabo jasnih kazalnikov za spremljanje digitalne vključenosti, zlasti med otroki, hkrati pa je treba otroke in najstnike pri spletnih dejavnostih še naprej varovati;

40.meni, da lahko cilj popolne digitalizacije ključnih javnih storitev, ki je določen v programu politike digitalnega desetletja EU, poglobi neenakosti, zlasti med mesti in podeželjem, starostnimi skupinami in socialno-ekonomskimi skupinami, saj pomeni odmik od individualizirane podpore; v zvezi s tem poudarja, da je treba najti ravnovesje med procesom digitalizacije javnih storitev in uprave ter potrebami ranljivih skupin; poziva Komisijo in države članice, naj to težavo obravnavajo v okviru strategije za boj proti revščini in nacionalnih akcijskih načrtov ter zagotovijo potrebne vire, osebno podporo in ustrezno usposabljanje za osebje, ki opravlja ključne storitve javne uprave, da bi zagotovili enak dostop do javnih storitev in preprečili povečanje digitalnega razkoraka;

41.opozarja, da lahko vse večja uporaba algoritmov in sistemov umetne inteligence pri bistvenih javnih storitvah pomeni veliko tveganje za poglobitev obstoječih oblik diskriminacije, zlasti ljudi, ki živijo v revščini; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja sisteme umetne inteligence z vgrajeno etičnostjo in zagotovi, da bo v vse predpise EU, povezane z umetno inteligenco, vključeno horizontalno načelo nediskriminacije;

42.poudarja, da sta revščina in duševno zdravje tesno prepletena in da lahko vsak od njiju negativno vpliva na drugega; priporoča, naj države članice okrepijo podporo za ljudi, vključno z družinami in otroki v ranljivem položaju, prek socialnih storitev na področju duševnega zdravja in psihosocialne podpore ter zagotovijo zadostna sredstva in ustrezno usposobljene strokovnjake za učinkovito opravljanje teh storitev;

43.poudarja, kako pomembno je, da se vsem omogoči dostop do kulture in zagotovi pravica, da kulturo ustvarjajo in pri njej sodelujejo, ter odpravi ekonomska, socialna in teritorialna diskriminacija pri dostopu do kulture;

44.poudarja, da so ljudje s tveganjem revščine in socialne izključenosti nesorazmerno prizadeti zaradi podnebnih sprememb; ponovno poudarja, da morata biti zeleni in digitalni prehod socialno pravična in vključujoča; poziva, naj strategija EU za boj proti revščini vključuje ustrezne in ciljno usmerjene ukrepe, ki bodo krepili in dopolnjevali prizadevanja za pravični prehod ter zagotovili celovit pristop k odpravljanju socialnih in ekonomskih neenakosti; poziva Komisijo, naj v večletnem finančnem okviru za obdobje 2028–2034 dodeli zadostna sredstva za naložbe, ki bodo ljudem v podporo med temi prehodi, pri čemer naj posebno pozornost nameni gospodinjstvom z nizkimi dohodki;

45.poudarja, da so ljudje, ki živijo na podeželju, v oddaljenih skupnostih in na območjih z nizko gostoto javnih storitev, zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti, javnih storitev (vključno z izobraževanjem in javnim prevozom) in digitalne povezljivosti ter zaradi visokih cen energije in prevoza bolj izpostavljeni revščini in socialni izključenosti; poziva, naj se v strategiji za boj proti revščini upoštevajo posebne potrebe ljudi, ki živijo na teh območjih;

46.obžaluje, da se je število otrok s tveganjem revščine in socialne izključenosti povečalo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo s strategijo za boj proti revščini dejavno preprečevala revščina otrok na podlagi pristopa življenjskega kroga, da bi prekinili krog medgeneracijske revščine, saj so prva leta življenja ključna za telesni, duševni, kognitivni, socialni in čustveni razvoj ter vseživljenjsko izpolnitev;

47.opozarja na zavezo predsednice Komisije Ursule von der Leyen iz leta 2019, da bo vsakemu otroku v Evropi, ki mu grozi revščina ali socialna izključenost, zagotovila dostop do najosnovnejših pravic, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, čemur je leta 2021 sledilo sprejetje priporočila Sveta o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke; poudarja, da ciljev evropskega jamstva za otroke ni mogoče doseči brez ambicioznih namenskih proračunskih sredstev na evropski in nacionalni ravni; v zvezi s tem ponovno poziva k znatnemu namenskemu proračunu v višini vsaj 20 milijard EUR za evropsko jamstvo za otroke; poudarja, da je ta namenski proračun nujno treba nameniti v naslednjem večletnem finančnem okviru, da bi se odzvali na vse večji izziv revščine in socialne izključenosti otrok;

48.poziva Komisijo, naj podpira države članice pri krepitvi in takojšnjem polnem izvajanju evropskega jamstva za otroke, da bi vsem otrokom, ki potrebujejo pomoč, zagotovili dostop do učinkovitega in brezplačnega zdravstvenega varstva, izobraževanja, predšolske vzgoje in varstva, dejanski dostop do ustreznih in dostojnih stanovanj ter zdravo prehrano; v zvezi s tem poudarja, kako pomemben je učinkovit in splošen dostop do cenovno dostopnih šolskih obrokov; poudarja, da ima evropsko jamstvo za otroke osrednjo vlogo v boju proti revščini in socialni izključenosti otrok, ter priporoča, naj se ustrezno usklajuje in povezuje s strategijo za boj proti revščini; poudarja, kako pomembno je, da ga države članice v celoti in pravočasno izvajajo; poziva Komisijo in države članice, naj dajo na voljo in v celoti izkoristijo vse vire, vključno z ESS+ ter mehanizmom za okrevanje in odpornost, za učinkovito izvajanje evropskega jamstva za otroke, hkrati pa povečajo sredstva za spodbujanje vključevanja v izobraževanje;

49.pozdravlja nedavno posodobitev okvira za spremljanje evropskega jamstva za otroke Odbor za socialno zaščito: Update of the monitoring framework for the European Child Guarantee, Autumn 2025 (Posodobitev okvira za spremljanje evropskega jamstva za otroke, jesen 2025), 4. februar 2026, https://webgate.ec.europa.eu/circabc-ewpp/ui/group/bab664d7-1188-47b2-9fa6-869902320ba2/library/d7064b47-8a07-47b6-8d9f-0dc08849f2b7/details. in vključitev novih kazalnikov v okvir, ki so namenjeni izboljšanju učinkovitosti spremljanja napredka pri izvajanju tega instrumenta v državah članicah; poudarja pomembno vlogo sistemov zbiranja in spremljanja podatkov pri razumevanju ovir, s katerimi se soočajo ranljivi otroci, ter omogočanju prilagojenih ukrepov in dodeljevanja sredstev; poziva Odbor za socialno zaščito, naj si še naprej prizadeva za izboljšanje okvira za spremljanje, da bi ohranili njegov pomen in odpravili preostale vrzeli v podatkih, ter poziva države članice, naj ta skupni okvir za spremljanje uporabijo in ga prilagodijo svojim posebnim okoliščinam, kar zadeva revščino otrok;

50.poudarja, kako pomembna sta popoldansko varstvo in preprečevanje zgodnjega opuščanja šolanja; meni, da je strategija za boj proti revščini priložnost, da se spodbudi povečanje kakovosti storitev vzgoje in varstva predšolskih otrok z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri, usposabljanjem osebja, izboljšanimi sistemi zgodnjega opozarjanja ter ukrepi za ocenjevanje in stalno izboljševanje pedagoške kakovosti, kot sta pismenost in matematična pismenost, da se zagotovi splošen razvoj otrok; poudarja, kako pomembno je s ciljno usmerjenimi ukrepi v formalnih in neformalnih izobraževalnih okoljih odpraviti trdovratne vrzeli v funkcionalni pismenosti in matematični pismenosti, da bi zmanjšali pomembne ovire pri premagovanju revščine;

51.poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo evropskemu jamstvu za otroke namenil zajeten namenski proračun v višini vsaj 20 milijard EUR, ki se bo izvajal prek ESS+, da bi se odzvali na vse večje izzive revščine in socialne izključenosti otrok, države članice pa naj vsaj 5 % sredstev ESS+ dodelijo namenskim projektom in strukturnim naložbam za boj proti revščini otrok, pri čemer naj bo vsaj 10 % namenjenih državam članicam, v katerih je stopnja revščine in socialne izključenosti otrok višja od povprečja EU; poudarja, da se s to naložbo v naslednjo generacijo ne zagotavlja le dobro počutje otrok, temveč je to dobra naložba, ki bo preprečila prihodnje družbene stroške Evropska komisija, Update of the EU framework for monitoring the implementation of the European Child Guarantee (Posodobitev okvira EU za spremljanje izvajanja evropskega jamstva za otroke), 2. junij 2025.; poudarja, da bi morala biti uporaba teh sredstev pregledna, pri njenem načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju pa bi morale sodelovati socialne organizacije;

52.ponovno poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra in specifičnih priporočil za države skrbno spremlja izvajanje evropskega jamstva za otroke v vseh državah članicah; meni, da bi morala specifična priporočila za države odražati proračunsko skladnost držav članic z minimalno zahtevo glede dodelitve sredstev za boj proti revščini otrok, določeno v uredbi o ESS+;

53.poziva države članice, naj poskrbijo za vsem dostopno kakovostno nego in varstvo otrok, da bi podprle predšolsko vzgojo in varstvo kot ključna dejavnika pri prekinitvi kroga revščine in povečanju udeležbe staršev na trgu dela, saj obveznosti oskrbe nesorazmerno bremenijo ženske;

54.poziva države članice, naj v središče svojih sistemov socialne zaščite postavijo otroke in naj te sisteme okrepijo z vključitvijo posebnih ugodnosti za otroke, ki potrebujejo pomoč pri razvoju in dobrem počutju, kot so otroški dodatki, šolski obroki in programi za znižanje stroškov za kulturne, športne, prostočasne in zunajšolske dejavnosti;

55.poudarja, da imajo otroci, ki sta jih prizadeli revščina in socialna izključenost, težave na različnih področjih razvoja; v zvezi s tem poudarja, kako pomemben je večsektorski pristop, v okviru katerega vsi ustrezni deležniki sodelujejo pri razvoju celostne strategije za prepoznavanje težav in boj proti neenakostim v otroštvu z zagotavljanjem storitev za zaščito otrok in pomoč družinam; poudarja, da bodo nekateri otroci in njihove družine, ki živijo v revščini, morda potrebovali posebno podporo, na primer logopedov, oftalmologov, psihologov, delovnih terapevtov in nutricionistov; poziva, naj strategija za boj proti revščini dejavno spodbuja partnerstva med izobraževalnimi, zdravstvenimi in socialnimi službami, da bi olajšali dostop do oskrbe in prenos informacij med službami ter tako izboljšali integrirane mehanizme podpore in usklajevanja za otroke, ki potrebujejo pomoč;

56.poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da ima vsak otrok pravice do družinskega življenja, kar pomeni, da revščina, negotove stanovanjske razmere ali pomanjkanje dostopa do ustreznih javnih storitev nikoli ne bodo edini razlog za namestitev otrok v institucionalno oskrbo; priporoča, naj države članice pripravijo nacionalne strategije za preprečevanje in proaktivne socialne politike, s katerimi bodo preprečevale ločevanje otrok od družinskega okolja; poziva države članice, naj poskrbijo, da bo institucionalizacija otrok in mladih le rešitev v sili, ter naj vlagajo v varne sisteme rejništva za otroke in mlade, ki bodo olajšali prehod iz institucionalne oskrbe v oskrbo v družini ali skupnosti; priporoča državam članicam, naj oblikujejo in izvajajo mehanizme spremljanja za prepoznavanje ločitev družin, povezanih z revščino;

57.opozarja na cilj EU glede prehoda z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti ali družini; se zaveda priložnosti, ki jo ponuja strategija za boj proti revščini, da se vzpostavijo povezave z evropskim jamstvom za otroke, zlasti z ukrepi za podporo ciljni skupini otrok v institucionalni oskrbi; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo sredstva iz ESS+ ter druga ustrezna evropska in nacionalna sredstva, da bi dokončale proces deinstitucionalizacije in tako zagotovile, da bodo lahko otroci živeli v družinskem ali skupnostnem okolju;

58.obsoja vse oblike nasilja, zlorabe, izkoriščanja in zanemarjanja otrok; poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v sisteme za zaščito otrok, vključno z obravnavanjem nasilja nad otroki in med njimi, kot sta kibernetsko nasilje in trpinčenje, zlasti kadar temelji na socialno-ekonomskih razlogih in prizadene ranljive otroke, da bi spodbudile izmenjavo primerov dobre prakse na tem področju ter izkoreninile nasilje in nadlegovanje;

59.poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo ustrezne, učinkovite in pregledne mehanizme, ki bodo olajšali smiselno in stalno udeležbo ljudi z življenjsko izkušnjo revščine v vseh fazah oblikovanja politik, med drugim pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik, ki vplivajo na ljudi, ki živijo v revščini, v tesni povezavi z metodologijo in gradnjo zmogljivosti za omogočanje te udeležbe, da bi zagotovile soustvarjanje in ne le posvetovanje v skladu z načelom „nič o nas brez nas“;

60.priporoča organizacijo letne konference za oceno izvajanja strategije za boj proti revščini s široko in raznoliko udeležbo, vključno z ljudmi z življenjsko izkušnjo revščine, zlasti ženskami; poudarja, da bi morala ta konferenca prispevati k uradnemu spremljanju strategije s strani EU, tako da bi omogočila pregled napredka na podlagi jasnih meril in kazalnikov; v zvezi s tem poziva, naj se dejavno podpre neposredna udeležba ljudi z življenjsko izkušnjo revščine in prizna, da je to bistveno za oceno dejanskega učinka strategije;

61.se zaveda, kako pomembne so različne socialne organizacije, tudi neprofitne, ki se ukvarjajo z bojem proti revščini in njenim preprečevanjem, in priznava njihovo vlogo v boju proti revščini ter poudarja, da jih je treba smiselno vključiti in povečati sredstva, ki so jim dodeljena za podporo pri njihovem delu;

62.poudarja, da bo uspeh strategije za boj proti revščini med drugim odvisen od presečnega pristopa in ustreznega financiranja, pa tudi ustreznega horizontalnega usklajevanja in usklajevanja na več ravneh med vsemi ravnmi upravljanja in odločanja, ki sodelujejo pri njenem izvajanju; ponovno poudarja, da je treba strategijo za boj proti revščini celovito vključiti v vse ustrezne politike, da bi zagotovili skladnost, učinek in dolgoročno vzdržnost;

63.meni, da bi bilo treba ustrezno opredeliti obseg odgovornosti na ravni EU, ravni držav članic in regionalni ravni za dosego cilja izkoreninjenja revščine, pri tem pa spoštovati načelo subsidiarnosti;

64.poziva Komisijo, naj v strategijo za boj proti revščini vključi horizontalno načelo, v skladu s katerim bo treba pri vseh ustreznih sektorskih politikah EU izvesti predhodno oceno učinka na revščino in neenakost, tudi z ocenami distribucijskega učinka Sporočilo Komisije z dne 28. septembra 2022 z naslovom „Boljše ocenjevanje porazdelitvenega učinka politik držav članic“ (COM(2022)0494)., s posebnim poudarkom na učinkih na osebe z največjim tveganjem socialne izključenosti in izredne revščine;

65.poudarja, da se mora EU še naprej osredotočati na boj proti brezdomstvu, izredni revščini in socialni izključenosti, in sicer z ustrezno finančno podporo, spodbujanjem vzajemnega učenja na podlagi strategij in izkušenj držav članic ter z uvedbo sistematičnega pristopa k spremljanju napredka in učinkovitosti sprejetih ukrepov;

66.opozarja, da kazalnik tveganja revščine ali socialne izključenosti ne zajema temeljnih vzrokov revščine, zlasti ne vključuje oseb, ki živijo zunaj zasebnih gospodinjstev, kvalitativnih vidikov revščine in življenjskih izkušenj marginalizacije; poudarja, da revščina ni zgolj nezadostni dohodek ali materialna prikrajšanost; poziva Odbor za socialno zaščito, naj sodeluje z ustreznimi deležniki pri prenovi merjenja statističnih podatkov o tveganju revščine ali socialne izključenosti, da bi ga razširili v smeri močnejšega, razčlenjenega in bolj večdimenzionalnega pogleda na revščino in socialno izključenost;

67.poudarja, da bo strategija za boj proti revščini prinesla rezultate le, če jo bo spremljalo ustrezno financiranje na ravni EU in nacionalni ravni; vztraja, da je treba ohraniti in okrepiti kohezijsko politiko, da bi v naslednjem večletnem finančnem okviru še naprej podpirali ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter se borili proti asimetrijam med državami članicami EU in znotraj njih; v zvezi s tem poziva, naj se dodelijo ustrezna ločena sredstva za krepitev politik, ki prispevajo k izkoreninjenju revščine, vključno s ciljno usmerjeno podporo marginaliziranim in ranljivim skupinam; poudarja bistveno vlogo ESS+ pri spodbujanju socialnega vključevanja in boja proti revščini, zlasti ker zagotavlja pomoč za najbolj prikrajšane in evropsko jamstvo za otroke, pa tudi Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Sklada za azil, migracije in vključevanje v tem okviru; poudarja, kako pomembno je optimizirati uporabo sredstev EU, vključno z mehanizmom za okrevanje in odpornost, za financiranje konkretnih ukrepov za boj proti revščini, kot so cenovno dostopna in energijsko učinkovita stanovanja, dostop do kakovostne predšolske vzgoje in varstva, na primer prek šolske sheme EU, dostopen javni prevoz in ciljno usmerjena podpora za stroške za energijo gospodinjstev z nizkimi dohodki; poudarja, da je treba bankam hrane, ki zagotavljajo materialno podporo, vključno s pomočjo v hrani, zagotoviti namensko in zadostno financiranje, da bodo imele ustrezne operativne zmogljivosti in se bodo lahko hitro odzvale na naraščajoče stopnje neustrezne prehranske varnosti in materialne prikrajšanosti; poudarja, da je treba to podporo dopolniti s spremljevalnimi ukrepi, ki spodbujajo socialno vključevanje in poti iz revščine v skladu s pravili ESS+;

68.opozarja na tematske omogočitvene pogoje, ki se uporabljajo za ESRR, ESS+ in Kohezijski sklad, določene v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2021/1060 Uredba (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o določitvi skupnih določb o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu plus, Kohezijskem skladu, Skladu za pravični prehod in Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter finančnih pravil zanje in za Sklad za azil, migracije in vključevanje, Sklad za notranjo varnost in Instrument za finančno podporo za upravljanje meja in vizumsko politiko (UL L 231, 30.6.2021, str. 159, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2021/1060/oj). Evropskega parlamenta o določitvi skupnih določb o teh skladih, zlasti na omogočitveni pogoj 4.4 z naslovom „Nacionalni strateški okvir politike za socialno vključenost in zmanjševanje revščine“; poudarja, da je treba strategijo za boj proti revščini in njeno financiranje povezati s predhodno opredeljenimi posebnimi cilji; poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bodo skupne določbe ESRR in ESS+ bolje izražale te posebne cilje, in naj v naslednji večletni finančni okvir vključita jasno povezavo s to strategijo, pa tudi vidik spola;

69.opozarja, da sta med drugimi elementi energija in promet ključni bistveni storitvi, do katerih bi moral imeti dostop vsakdo, zato vztraja, da je treba dodatno pozornost nameniti socialnim podnebnim načrtom, ki jih morajo države članice oblikovati in izvajati v okviru Socialnega sklada za podnebje, ter naložbam v energijsko učinkovitost, prenovo stanovanj ter dostopnost in cenovno dostopnost obnovljivih virov energije in prometnih sistemov; poziva države članice, naj dejavno vključijo ljudi v ranljivem položaju, da bodo lahko s podporo učinkovito dosegle tiste, ki jo najbolj potrebujejo; poziva države članice, naj si izmenjujejo primere dobre prakse v boju proti energijski revščini, kot so boni za energijo in regulacija cen energije;

70.poudarja, da so sredstva EU zaradi svoje kompleksnosti težko dostopna na lokalni ravni in za organizacije, ki imajo manj tehničnih sredstev; poudarja, da je treba poenostaviti izvajanje mehanizmov financiranja EU in ureditve za zagotavljanje teh sredstev končnim upravičencem ter usposobiti osebje v ustreznih javnih organih in organizacijah; poudarja, da se mora v skladu z uredbo o ESS+ stopnja sofinanciranja za podporo najbolj ogroženim osebam ohraniti in znašati okoli 90 %, kar bi moralo olajšati dostop do tega financiranja za programe in dejavnosti, namenjene pomoči pri izkoreninjenju revščine;

71.naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.