A.ker so dejanja spolnega nasilja inkriminirana na podlagi mednarodnega prava o človekovih pravicah v času vojne in miru; ker je v mednarodnem humanitarnem pravu in mednarodnem kazenskem pravu posilstvo opredeljeno kot potencialni vojni zločin, hudodelstvo zoper človečnost ali dejanje, ki prispeva h genocidu, če so prisotni drugi potrebni elementi teh kaznivih dejanj; ker je ta klasifikacija opredeljena v Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (člen 8) in Ženevskih konvencijah iz leta 1949 ter dodatnih protokolih; ker pravna razlaga posilstva kot vojnega hudodelstva v skladu z opredelitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča kot bistveni element vključuje odsotnost privolitve;

B.ker po mnenju ESČP opredelitve, ki temeljijo na uporabi sile kot glavnega sestavnega elementa kaznivega dejanja, žrtvam spolnega nasilja ne nudijo ustrezne zaščite in ogrožajo učinkovito zaščito spolne avtonomije posameznika;

C.ker je posilstvo kršitev različnih človekovih pravic, vključno s pravico do telesne nedotakljivosti, pravico do avtonomije in spolne avtonomije, pravico do zasebnosti, pravico do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja, pravico žensk do enakosti pred zakonom in pravico do prepovedi nasilja, diskriminacije, mučenja in drugega krutega ali nečloveškega ravnanja; ker posilstvo žrtvi odreka tudi polno uživanje več drugih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, dostojanstva, telesne in duševne celovitosti, pravica do svobode in osebne varnosti, pravica do enakosti v družini in pred zakonom ne glede na spol in spolno identiteto ter pravica do prepovedi diskriminacije, mučenja in drugega grdega ravnanja;

D.ker nasilje na podlagi spola ostaja ena najbolj razširjenih in premalo prijavljenih kršitev človekovih pravic v Evropi ter se mora Evropa nanj odzvati; ker veljavni mednarodni pravni okvir na področju človekovih pravic priznava posilstvo kot kršitev človekovih pravic in obliko nasilja na podlagi spola, ki prizadene predvsem ženske in dekleta; ker je posilstvo ena najbolj razširjenih in najbolj brutalnih oblik nasilja na podlagi spola, saj krši telesno, psihično in spolno nedotakljivost ter telesno avtonomijo osebe ter ima hude in trajne posledice za žrtve;

E.ker nasilje na podlagi spola resno omejuje udeležbo žensk in deklet v javnem življenju, njihov dostop do pravnega varstva, izobraževanja in ekonomske neodvisnosti ter zato pomeni strukturno oviro za doseganje resnične enakosti spolov; ker žrtve posilstev doživljajo hude in dolgotrajne posledice, vključno s socialnimi in ekonomskimi posledicami, kot so izguba zaposlitve, finančna odvisnost, stanovanjska nestabilnost in zmanjšana udeležba v izobraževanju ali na delovnem mestu, ki še poslabšujejo učinke nasilja in utrjujejo neenakost spolov;

F.ker je po podatkih FRA in EIGE 17,2 % žensk v EU doživelo spolno nasilje, vključno s posilstvom in drugimi neželenimi spolnimi dejanji, vsaka dvajseta ženska pa je bila po dopolnjenem 15. letu starosti žrtev posilstva s prisotnim nasiljem Raziskava FRA in EIGE, „Violence against women: an EU-wide survey – Results at a glance“ (Nasilje nad ženskami, raziskava po vsej EU – povzetek rezultatov), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2014, str. 20.; ker se je po podatkih FRA nasilje nad osebami LGBTIQ+ v zadnjih letih povečalo, pri čemer so fizičnemu in spolnemu nasilju nesorazmerno izpostavljene transspolne ženske; ker so osebe LGBTIQ+ žrtve spolnega nasilja tudi zaradi svojega spola, spolne identitete, spolnega izraza in spolnih značilnosti; ker so letni stroški nasilja na podlagi spola v EU ocenjeni na 366 milijard EUR;

G.ker čezmejne posledice kaznivega dejanja posilstva ustvarjajo posebno potrebo za boj proti posilstvu na enotni podlagi v EU, da bi zagotovili večjo doslednost pri zaščiti in enak dostop do pravnega varstva za žrtve v vseh državah članicah z več ključnimi elementi: potrebo po zagotovitvi minimalne ravni zaščite za vse ženske v vseh državah članicah, potrebo po zagotovitvi minimalne ravni zaščite za ženske pri uveljavljanju svobode gibanja po vsej Uniji, saj odsotnost usklajene opredelitve posilstva spodkopava pravno varnost žrtev in dostop do pravnega varstva, zaradi česar lahko pomeni oviro prostemu gibanju, ter potrebno in obvezno uskladitev prava EU z mednarodnimi standardi, kot je Istanbulska konvencija, ki zahteva inkriminacijo posilstva na podlagi odsotnosti privolitve;

H.ker je sedanje pravno okolje v EU še vedno razdrobljeno z različnimi sodnimi razlagami in različnimi opredelitvami posilstva, ki ne odražajo vedno mednarodnih standardov človekovih pravic ali zahtev Istanbulske konvencije glede privolitve; ker pomanjkanje harmoniziranih pravnih opredelitev v državah članicah spodkopava pravice žrtev, ovira čezmejno sodelovanje ter prispeva k nekaznovanju storilcev in neozaveščenosti o tem, kaj je dejanje spolnega nasilja; čeprav več držav članic še vedno opredeljuje posilstvo na podlagi uporabe sile ali grožnje, zaradi česar so številne žrtve izključene iz pravnega varstva; ker je zaradi tega še bolj jasno, da je vseevropska opredelitev posilstva na podlagi odsotnosti privolitve nujno potrebna; ker bi z uvedbo skupne pravne opredelitve posilstva na podlagi odsotnosti privolitve pripomogli k boljšemu policijskemu in pravosodnemu sodelovanju ter izboljšali zbiranje in primerljivost podatkov o posilstvih v EU;

I.ker so vse države članice podpisale Istanbulsko konvencijo, a je pet držav članic še ni ratificiralo Bolgarija, Češka, Madžarska, Litva in Slovaška.; ker sta le dve od teh držav nedavno reformirali svojo zakonodajo, da bi privolitev dobila osrednjo vlogo pri opredelitvi kaznivega dejanja posilstva Bolgarija in Češka.; ker je od začetka veljavnosti Istanbulske konvencije 16 držav članic spremenilo svojo zakonodajo, da bi vanjo vključile ali izrecneje opredelile pojem privolitve kot bistvenega elementa kaznivega dejanja posilstva; ker je EU h konvenciji pristopila leta 2023 na področjih, ki so v njeni izključni pristojnosti; ker je bila določba o opredelitvi posilstva na podlagi privolitve v Istanbulski konvenciji pomembna točka preloma za pravno reformo, saj je pomenila odmik od tradicionalnega pristopa, po katerem opredelitev posilstva predvideva domnevo nasilja; ker je agencija FRA v svojem poročilu o temeljnih pravicah za leto 2025 menila, da bi morale države članice, ki so ratificirale Istanbulsko konvencijo, spolno nasilje opredeliti kot kaznivo dejanje z uporabo opredelitev posilstva in drugih oblik spolnega nasilja na podlagi privolitve;

J.ker je imelo ESČP ključno vlogo pri oblikovanju sodobnega razumevanja posilstva v okviru prava človekovih pravic, zlasti s svojo prelomno sodbo iz leta 2003 v zadevi M.C. proti Bolgariji, v kateri je določilo pozitivno obveznost držav, da sprejmejo kazenskopravne določbe za učinkovito preiskovanje in kaznovanje posilstva, ugotovilo, da lahko zahteva po dokazovanju fizičnega odpora žrtve povzroči nekaznovanost nekaterih vrst posilstva in ne varuje spolne avtonomije, kot se zahteva v skladu s členoma 3 in 8 EKČP, ter razsodilo, da ta člena zahtevata kaznovanje in učinkovit pregon vsakega spolnega dejanja brez privolitve, tudi če ni prisotnega fizičnega odpora; ker je bila v poznejših sodbah ESČP, kot sta J. L. proti Italiji (2021) in X. proti Cipru (2025) Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 27. februarja 2025, X. proti Cipru, pritožba št. 40733/22., obsojena uporaba argumentov in stereotipov o obtoževanju žrtev v sodnih postopkih ter ugotovljeno, da takšne prakse pomenijo kršitev pravice do zasebnega življenja iz člena 8 EKČP, ohranjajo predsodke in žrtve spolnega nasilja ovirajo pri dostopu do pravnega varstva; ker je ESČP v zadevi H. W. proti Franciji Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23. januarja 2025, H.W. proti Franciji, pritožba št. 13805/21. ugotovilo, da vsako spolno dejanje brez privolitve pomeni obliko spolnega nasilja; ker je ESČP v zadevi L. in drugi proti Franciji Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 24. aprila 2025, L. in drugi proti Franciji, pritožbe št. 46949/21, 24989/22 in 39759/22. člena 3 in 8 EKČP razlagalo kot zahtevo, da imajo pogodbenice EKČP kazenskopravne sisteme, ki so sposobni kaznovati spolna dejanja brez privolitve;

K.ker je v priročniku OZN o zakonodaji na področju nasilja nad ženskami navedeno, da morajo biti v zakonodaji predvidene oteževalne okoliščine, vključno z na primer starostjo žrtve, odnosom med žrtvijo in storilcem, uporabo ali grožnjo fizičnega nasilja, prisotnostjo več storilcev in hudimi fizičnimi ali duševnimi posledicami napada za žrtev; ker je v priročniku nadalje navedeno, da bi morala zakonodaja „posebej inkriminirati spolni napad v razmerju (tj. ‚posilstvo v zakonu‘), bodisi z določitvijo, da se določbe o spolnem napadu uporabljajo ‚ne glede na naravo razmerja‘ med storilcem in pritožnikom, bodisi z navedbo, da ‚nobena zakonska zveza ali drugo razmerje ne predstavlja obrambe pred obtožbo spolnega napada po zakonodaji‘“;

L.ker je Parlament 16. septembra 2021 sprejel resolucijo, v kateri je nasilje na podlagi spola opredelil kot novo področje kriminala, vključeno na seznam iz člena 83(1) PDEU; ker je v tej resoluciji pozval države članice, naj v svojem nacionalnem pravu spremenijo opredelitev posilstva, tako da bo temeljila na odsotnosti privolitve, in poudaril, da je nasilje na podlagi spola huda kršitev človekovih pravic in dostojanstva ter da je posilstvo oblika nasilja na podlagi spola;

M.ker bi se moral člen 83 PDEU uporabljati kot pravna podlaga za zakonodajne predloge o kaznivem dejanju posilstva, saj je posilstvo posebno hudo kaznivo dejanje s čezmejnimi posledicami in sodi na področje kaznivih dejanj „spolnega izkoriščanja žensk in otrok“;

N.ker izraz „spolno izkoriščanje“ iz člena 83(1) PDEU ni omejen zgolj na trgovino z ljudmi, saj bi tako ozka razlaga neupravičeno omejila „trgovino z ljudmi in spolno izkoriščanje žensk in otrok“ na kaznivo dejanje trgovine z ljudmi; ker besedilo in zakonodajna praksa, tudi v direktivi o spolni zlorabi otrok Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (UL L 335, 17.12.2011, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2011/93/oj)., kažeta, da spolno izkoriščanje zajema širši nabor kaznivih dejanj, tudi spolno zlorabo; ker se spolno izkoriščanje običajno nanaša na nepravično izkoriščanje druge osebe za spolno korist in vključuje tudi ranljivost žrtve, ker je osrednjega pomena pri kaznivem dejanju posilstva;

O.ker člen 36 Istanbulske konvencije zavezuje k inkriminaciji vseh spolnih dejanj brez privolitve ter določa, da mora biti privolitev dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin; ker je to načelo skladno s sodbami ESČP in nacionalno sodno prakso;

P.ker je privolitev prostovoljni dogovor o sodelovanju v določeni spolni dejavnosti ter jo je mogoče kadar koli umakniti;

Q.ker so mnoge države članice Avstrija, Belgija, Ciper, Danska, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Luksemburg, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija, Španija in Švedska. kot tudi druge evropske države Islandija, Norveška, Črna gora, Ukrajina in Združeno kraljestvo. v svoje kazenske zakonike že uvedle opredelitve posilstva na podlagi privolitve, kar je privedlo do učinkovitejšega preprečevanja, poročanja in kazenskega pregona kaznivih dejanj spolne zlorabe in do večje ozaveščenosti javnosti;

R.ker se je Parlament v svojem stališču in mandatu o direktivi o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini odločno zavzel za vključitev opredelitve kaznivega dejanja posilstva na podlagi privolitve v besedilo, kot je predlagala Komisija; ker je Svet žal menil, da inkriminacija posilstva ne bi smela biti vključena v to direktivo;

S.ker je predlog Komisije za direktivo o boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini vključeval predlog za inkriminacijo posilstva na podlagi priznanja, da „spolno izkoriščanje žensk“ vključuje posilstvo; ker je ta razlaga skladna z zavezo iz Pogodb za enakost med moškimi in ženskami; ker je zato člen 83(1) PDEU ustrezna pravna podlaga za določitev minimalnih predpisov EU za opredelitev posilstva;

T.ker so žrtve posilstva pogosto vprašane o njihovem neupiranju spolnemu napadu, storilci pa trdijo, da se žrtve niso upirale, kar pomeni, da so se pasivno strinjale; ker je v švedski študiji 70 % žrtev spolnega nasilja poročalo o precejšnji tonični negibnosti, znani tudi kot „stanje zamrznitve“; ker je najpogostejši odziv med žrtvami posilstva reakcija, znana kot „zamrznjen strah“ ali „tonična negibnost“, ne pa aktivni fizični odpor proti storilcu; ker je neupiranje ali „zamrznitev“ pogost neprostovoljni odziv in preživetveni refleks na ogroženost, ki lahko povzroči negibnost (nepremična drža, izguba mišičnega tonusa, nezmožnost prostovoljnih dejanj) in disociacijo, pri kateri je zavest osebe ločena od motečih in bolečih občutkov ter čustev, ki se pojavljajo v njenem telesu, ter občutek nemoči; ker te realnosti ni mogoče prezreti, če želimo žrtvam posilstva zagotoviti dostop do pravnega varstva in spodbuditi pravno in socialno okolje, v katerem posilstvo ne bo več tolerirano;

U.ker lahko dejavniki, kot so prisila, nasilje, grožnje, finančna in psihološka odvisnost, fizična ali duševna stanja, kot so tonična negibnost, zamrznitev, presenečenje, strah, ustrahovanost, nezavest, zastrupitev, podreditev z uporabo kemičnih snovi, zaspanost, bolezen, telesna poškodba, invalidnost ali druga stanja oziroma drug posebno ranljiv položaj ali strukturna in presečna diskriminacija, povzročijo ranljivost in nevarnost in preprečijo svobodno privolitev, kar je bistvenega pomena v primerih posilstva;

V.ker lahko travma zaradi spolnega napada vpliva na delovanje spomina, kar vodi do razdrobljenih ali manjkajočih spominov na dogodke in izkrivljanj v časovnih zaporedjih, zaradi česar si je težko zapomniti, v kakšnem vrstnem redu so se dogodki zgodili; ker je travma zaradi posilstva povezana s posttravmatsko stresno motnjo in drugimi resnimi duševnimi simptomi, vključno z zmanjšano koncentracijo, tesnobo, paničnimi napadi, težko depresijo, vsiljivimi spomini („flashbacks“) in nočnimi morami;

W.ker se zaradi zanašanja na materialne dokaze o upiranju, ogroženosti ali nasilju ohranjajo škodljivi miti in stereotipi o posilstvu o tem, kako naj bi se žrtve obnašale, kar prispeva k sekundarni viktimizaciji, zlasti v primerih, ko žrtve ne izpolnjujejo družbeno oblikovanih pričakovanj glede travme, upiranja ali vidnih poškodb; ker te prakse prispevajo k nezaupanju v sisteme pregona in pravosodja, kar vodi do nizkih stopenj prijav med žrtvami in nekaznovanosti storilcev;

X.ker sta spolna avtonomija in telesna nedotakljivost nedotakljivi pravici, namen zakonodaje o posilstvu na podlagi privolitve pa je okrepiti njuno zaščito; ker je prehod na model zakonodaje o posilstvu, ki temelji na odsotnosti privolitve, ključnega pomena za priznavanje, da je mogoče spolno avtonomijo in nedotakljivost kršiti celo v primerih, ko ni fizičnega nasilja, na primer ob dinamiki prisile ali zlorabi položaja;

Y.ker je namen poudarjanja pomena spolne avtonomije spodbujati enakost spolov in zlasti uresničevanje pravic žensk in deklet; ker je v zakonodaji o posilstvu na podlagi privolitve poudarjena zlasti pravica žensk, da odločajo o sebi in svojem telesu;

Z.ker bi morala biti privolitev osrednji sestavni del zakonodaje o posilstvu; ker je zakonodaja o posilstvu na podlagi privolitve potrebna za učinkovitejšo obravnavo primerov, ko se spolno dejanje začne tako nenadoma, da žrtev nima možnosti izraziti svoje volje ali se braniti, preden se dejanje začne; ker je zakonodaja o posilstvu na podlagi privolitve bistvena tudi za boljše obravnavanje primerov, ko žrtev zaradi strahu ne more ukrepati proti dejanju;

AA.ker dokazi kažejo, da večino posilstev zagrešijo znanci ali intimni partnerji in da se ti zgodijo v zaprtih prostorih, vendar se žrtve takšnih primerov v kazenskopravnem sistemu pogosto srečujejo s sumničavostjo in nejevero, zlasti v jurisdikcijah, kjer še vedno veljajo zastarele zahteve glede dokazovanja, zaradi česar se ohranjajo miti, da posilstva običajno zagrešijo neznanci na javnih mestih in da žrtve posilstva izzovejo ali si jih izmislijo; ker so ti miti še dodatno podkrepljeni z neustreznimi medijskimi predstavitvami, javnim diskurzom in premajhno ozaveščenostjo javnosti;

AB.ker splošno sprejeti miti in prepričanja o posilstvu in spolnem napadu škodujejo opredelitvi kaznivega dejanja posilstva ter nadalje ogrožajo dobro počutje žrtev, njihovo pripravljenost za prijavo in zaščito pred sekundarno viktimizacijo ter preprečujejo pregon in dostop do pravnega varstva; ker so ta sprejeta prepričanja in miti eden od dejavnikov, ki prispevajo k ohranjanju nekaznovanosti v zvezi s posilstvom in preprečujejo razvoj ustrezne zakonodaje;

AC.ker je razširjenost spolnega nasilja še vedno močno podcenjena in omalovaževana, saj velika večina spolnih kaznivih dejanj ostane nerazkritih; ker se veliko število prijavljenih posilstev nikoli ne preganja, velika večina primerov kazenskega pregona posilstva pa se ne konča z obsodbo; ker se zaradi tega krepi nezaupanje žensk v sistem, kar vodi v nizke stopnje prijavljanja ter ohranja družben občutek nekaznovanosti, s tem pa povzroča normalizacijo spolnega nasilja, vštevši posilstvo; ker razširjeno nekaznovanje posilstev prispeva k prevladujočemu sklopu prepričanj in družbenih norm, ki spodbujajo spolno agresijo moških in podpirajo nasilje nad ženskami, ter ustvarja okolje, v katerem je spolno nasilje normalizirano in upravičeno na podlagi vztrajnih neenakosti med spoloma in škodljivega odnosa do spola in spolnosti; ker je nesprejemljivo, da posilstvo brez fizičnega nasilja nima posledic; ker je dosledno preganjanje vseh oblik posilstva bistveno, da bi se ohranilo zaupanje javnosti v pravosodne sisteme, in je ključno pri preprečevanju spolnega nasilja; ker je zakonodaja o posilstvu na podlagi privolitve ključnega pomena tako za odražanje kot spreminjanje stališč do spolnih kaznivih dejanj ter za ozaveščanje po vsej EU, s tem pa tudi za zmanjšanje števila kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost; ker lahko zakonodaja na podlagi privolitve spodbudi spremembo paradigme k potrebi po iskanju privolitve namesto zgolj odsotnosti jasnega nasprotovanja spolnemu dejanju;

AD.ker je v obrazložitvenem poročilu k Istanbulski konvenciji glede člena 36(2) dodatno pojasnjeno, da bo za pregon splošnega nasilja, zajemši posilstvo, „potrebna ocena dokazov glede na okoliščine, da se v vsakem primeru posebej ugotovi, ali je žrtev prostovoljno privolila v opravljeno spolno dejanje. Takšna ocena mora upoštevati širok spekter vedenjskih odzivov žrtev na spolno nasilje in posilstvo in ne sme temeljiti na predpostavkah o tipičnem vedenju v takšnih situacijah. Enako pomembno je zagotoviti, da na razlage zakonodaje o posilstvu in pregon primerov posilstva ne vplivajo spolni stereotipi in miti o moški in ženski spolnosti“;

AE.ker je Odbor OZN za odpravo diskriminacije žensk v svojem splošnem priporočilu št. 34/2011 pozval države, naj revidirajo zakonodajo o posilstvu z odpravo zahtev po uporabi sile ali dokazu o penetraciji in umestitvijo odsotnosti privolitve v jedro kaznivega dejanja, v svojem splošnem priporočilu št. 35 (2017) pa je pozval države, naj nasilje na podlagi spola priznajo kot obliko diskriminacije in sprejmejo pravne reforme, s katerimi bodo zagotovile odpravo takega nasilja, vključno z inkriminacijo spolnih dejanj brez privolitve in podpiranjem dostopa do pravnega varstva in storitev za vse ženske in dekleta, zlasti tiste, ki se spoprijemajo s presečnimi oblikami diskriminacije;

AF.ker sta enakost spolov in nediskriminacija temeljni vrednoti EU, temeljni pravici in ključni načeli evropskega stebra socialnih pravic ter bistvena pogoja za napredek; ker je diskriminacija na podlagi biološkega in družbenega spola ter diskriminacija iz drugih razlogov prepovedana v skladu s členom 21 Listine EU o temeljnih pravicah;

AG.ker je presečnost pomembno vodilno načelo, zapisano v zakonodaji EU; ker se ženske spoprijemajo s presečnimi neenakostmi in diskriminacijo, vključno z diskriminacijo, povezano z njihovo raso, etničnim ali socialnim poreklom, spolno usmerjenostjo, spolno identiteto in izrazom, vero ali prepričanjem, statusom prebivanja in invalidnostjo; ker je spolno nasilje na podlagi spola eno najpomembnejših vprašanj enakosti spolov in ker je dejanski napredek na področju enakosti spolov mogoče doseči le z izvajanjem presečnega pristopa; ker presečni pristop omogoča odpravljanje strukturnih ovir na poti k enakosti spolov in zbiranje dokazov, na podlagi katerih se določijo merila uspešnosti, in usmerja pot k strateškim in učinkovitim politikam za boj proti sistemski diskriminaciji, izključenosti in socialnim neenakostim;

AH.ker je glede na strukturno naravo neenakosti med spoloma in nasilja na podlagi spola privolitev lahko dana pod prisilo ali družbenim pritiskom, zato je potreben pristop, ki bo zajel ne le individualno avtonomijo, temveč tudi dinamiko družbene moči, spolne norme in neenakomerno porazdelitev vpliva med moškimi in ženskami;

AI.ker je nasilje na podlagi spola, vštevši spolno nasilje, vzrok in hkrati posledica strukturnih neenakosti in nesorazmerja moči, ki izhajajo iz spolnih stereotipov in družbenih norm; ker je treba za odpravljanje takega nasilja te norme izpodbijati in izvesti celovite pravne, socialne in izobraževalne reforme;

AJ.ker globoko zakoreninjeni spolni stereotipi glede spolnosti in morale žensk prispevajo k prevladujočemu sklopu prepričanj in družbenih norm, ki spodbujajo spolno agresijo moških in podpirajo nasilje nad ženskami, ter ustvarjajo okolje, v katerem je spolno nasilje normalizirano in upravičeno na podlagi vztrajnih neenakosti med spoloma in škodljivega odnosa do spola in spolnosti; ker to povzroča stigmatizacijo in diskriminatorno obravnavo nekaterih žensk in drugih oseb zaradi njihovega kršenja družbenih in spolnih norm, vezanih na spol, ali njihove neskladnosti s spolnimi vlogami;

AK.ker se lahko posilstvo, vključno z elementi, ki so morda bili predhodni kaznivemu dejanju, kot sta pridobivanje oseb za spolne namene in spletne prevare, zgodi v čezmejnih okoliščinah; ker se nasilje nad ženskami in dekleti dogaja tako na spletu kot drugje in vključuje spolno nasilje, nadlegovanje, deljenje intimnih slik brez privolitve in prisilni nadzor, ki jih omogoča tehnologija; ker takšne oblike zlorabe nesorazmerno prizadenejo ženske in marginalizirane skupine ter jih mnogi nacionalni okviri nezadostno obravnavajo;

AL.ker žrtve posilstva potrebujejo takojšnjo, večdisciplinarno, dostopno in celovito zdravstveno oskrbo, tudi klinično oskrbo posilstva, zdravstveno oskrbo na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, kar vključuje nujno kontracepcijo, zaščito po izpostavitvi, zdravljenje spolno prenosljivih okužb ter dostop do varnega in zakonitega splava, in podporo ob travmi, hkrati pa morajo imeti tudi možnost dolgoročne podpore, vključno s psihološkim svetovanjem; ker v nekaterih državah članicah dostop do nekaterih osnovnih zdravstvenih storitev ni zagotovljen;

AM.ker je kultura posiljevanja opredeljena kot strukturiran in razširjen sistem odnosov, vedenja, vrednot in družbenih norm, ki normalizirajo in trivializirajo spolno nasilje, spodkopavajo privolitev, ohranjajo mite o posilstvu in spodbujajo družbeno normalizacijo takega nasilja;

AN.ker velika razširjenost sekundarne viktimizacije kaže na velik neuspeh pravosodnih sistemov, pa tudi zastarelih zakonov, ki ne temeljijo na privolitvi, da bi preživelim zagotovili dostop do pravnega varstva Svet Evrope, „Case of L. and Others v. France: criminal-law system inadequate for the punishment of all non-consensual sexual acts, exposing rape victim to secondary victimisation“ (Primer L. in drugi proti Franciji: kazenskopravni sistem ne zadostuje za kaznovanje vseh spolnih dejanj brez privolitve, kar žrtve posilstva izpostavlja sekundarni viktimizacij), časopisni članek, Svet Evrope, Strasbourg, Francija, 24. april 2025, kot je razvidno iz nizke stopnje prijav med žrtvami, pomanjkanja pomoči v skladu z njihovimi potrebami, razpoložljivosti dostopnih postopkov in nizke stopnje obsodb v primerih posilstva, kar kaže na sistematične pomanjkljivosti v načinu, kako organi kazenskega pregona in pravosodni sistemi obravnavajo primere posilstva, kar posledično vodi v razširjen družbeni občutek nekaznovanosti za kaznivo dejanje posilstva in resno ogroža enakost spolov;

AO.ker se sekundarna viktimizacija pojavi, kadar žrtve utrpijo nadaljnjo škodo, ki ni neposredna posledica kaznivega dejanja posilstva, temveč načina, kako jih institucije in drugi posamezniki obravnavajo; ker sekundarno viktimizacijo povzročajo ponavljajoča se izpostavljenost žrtve storilcu, neobčutljiva obravnava, kot je ponavljajoče se zasliševanje o istih dogodkih, pripisovanje krivde žrtvam, uporaba neprimernega jezika ali neobčutljive pripombe vseh, ki pridejo v stik z žrtvami, medicinski posegi, sodni postopki, vključno z njihovim trajanjem, in drugi institucionalni postopki; ker sekundarna viktimizacija spodkopava pravice žrtev, ovira njihov dostop do pravnega varstva in podaljšuje njihovo travmo, vključno z povzročanjem posttravmatske stresne motnje, depresije in tesnobe, s čimer ovira njihovo okrevanje;

AP.ker je zaradi travmatične narave posilstva in njegovega dolgoročnega vpliva na fizično in psihično zdravje, varnost, telesno nedotakljivost, dobro počutje in družabno življenje žrtev potreben usklajen, spolu in travmi prilagojen odziv usposobljenega in specializiranega osebja, zlasti v organih kazenskega pregona ter v sodstvu, da se obravnava primere posilstev in prepreči sekundarna viktimizacija; ker je usposabljanje pravosodnih delavcev in delavcev s področja preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v državah članicah še vedno nehomogeno in nezadostno; ker je učinkovito izvajanje opredelitev posilstva na podlagi privolitve v zakonodaji odvisno od sposobnosti policistov, tožilcev in sodnih organov, da te določbe pravilno razlagajo in uporabljajo, pri čemer se tako zagotovi, da je poudarek še naprej na odsotnosti prostovoljno dane privolitve in ne na dokazu o upiranju ali fizičnem nasilju; ker prelaganje bremena dokazovanja odsotnosti privolitve na žrtve krepi škodljive stereotipe o posilstvu;

AQ.ker je celovita vzgoja o spolnosti in odnosih na podlagi privolitve ključna za odpravo napačnih informacij in mitov o posilstvu in spolnosti, obravnavo spolnih norm in preprečevanje vseh oblik nasilja na podlagi spola, vključno s posilstvom; ker je vključevanje moških in fantov v spodbujanje enakosti spolov, nasprotovanje škodljivim spolnim stereotipom in nezdravim in škodljivim modelom moškosti ter preizpraševanje pogledov na spolnost, ki temeljijo na upravičenosti, ključno za preventivna prizadevanja; ker je prehod na kulturo na podlagi privolitve ključen za zagotavljanje okolja medsebojnega spoštovanja in varnosti, v središču katerega so zdravi socialni stiki; ker je spolno občutljiva, celovita in starosti primerna vzgoja o spolnosti, privolitvi in odnosih nepogrešljivo orodje za preprečevanje posilstev in spolnega nasilja ter za odpravo temeljnih vzrokov;

AR.ker cilj trajnostnega razvoja št. 5 iz Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 vsebuje poziv, da se doseže enakost spolov in opolnomočenje vseh žensk in deklet, cilj trajnostnega razvoja št. 16 pa poziva k spodbujanju miroljubnih in vključujočih družb, dostopu do pravnega varstva ter k učinkovitim in odgovornim institucijam;

AS.ob upoštevanju Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in načela, da nihče ne sme biti prezrt, ter zlasti ciljev trajnostnega razvoja št. 3, 4, 5, 10 in 16, ki pozivajo k odpravi spolnega nasilja, doseganju enakosti spolov, dostopu do pravnega varstva, vključujočemu izobraževanju in spoštovanju ter varstvu telesne in duševne celovitosti vseh posameznikov;

AT.ker se države članice zaradi pomanjkljive obravnave strukturnih in normativnih dejavnikov ter posledične nekaznovanosti storilcev soočajo s protesti in gibanji civilne družbe, kot je gibanje #MeToo, ki prekinjajo molk o posilstvih in so bili gonilna sila zakonodajnih sprememb v nekaterih državah članicah; ker sta med primeri, ki so sprožili obsežne proteste, tudi primera „volčjega krdela“ v Španiji in Gisèle Pelicot v Franciji, ki kažeta, kako neustrezna je opredelitev posilstva, ki temelji na prisili in ne na privolitvi;