1.poudarja, da direktiva o pomorskem prostorskem načrtovanju sicer vzpostavlja ustrezen medsektorski okvir za sodelovanje, vendar jo države članice izvajajo različno;

2.pozdravlja, da nekatere države članice dobro napredujejo pri izvajanju direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju ter imajo celovite nacionalne strategije, namenske organe in akcijske načrte za morske bazene;

3.ugotavlja, da so pomorski prostorski načrti v nekaterih državah članicah pravno zavezujoči, v drugih pa bolj svetovalni, a nezavezujoči; poudarja, da je izvajanje v državah članicah pogosto ovirano zaradi institucionalne segmentacije, neenotnega upravljanja in neustreznih pravnih mehanizmov ali nezadostnih finančnih in človeških virov, namenjenih tem mehanizmom in dostopu do njih, zlasti prek lokalnih akcijskih skupin za ribištvo in akvakulturo v okviru Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo;

4.poudarja, da bi moralo prostorsko načrtovanje morskih območij zajemati opredelitev težav in priložnosti, zbiranje podatkov o načrtovanju, odločanje in izvajanje ter da bi bilo treba pri tem načrtovanju posebno pozornost nameniti ribištvu in akvakulturi;

5.poudarja, da se izvajanje in učinkovitost pomorskega prostorskega načrtovanja med pomorskimi regijami EU zelo razlikujeta, pri čemer pomorski prostorski načrti pokrivajo večino nekaterih regij, kot sta Baltsko in Severno morje, v drugih, kot je Sredozemsko morje, pa je pokritost z načrti bistveno manjša;

6.pozdravlja pobudo za širše območje Severnega morja, ki združuje države članice in tretje države, da bi dosegle večjo usklajenost in koordinacijo pri pomorskih prostorskih načrtih;

7.opozarja, da so čezmejne pobude še vedno omejene in da ni učinkovitega usklajevanja, kar ovira prizadevanja za reševanje skupnih izzivov v medsebojno povezanih morskih regijah; obžaluje težave pri sodelovanju na področju pomorskega prostorskega načrtovanja med državami članicami in tretjimi državami, zlasti med sosednjimi obalnimi državami;

8.poudarja učinke izstopa Združenega kraljestva iz EU na pomorsko načrtovanje, zlasti na razvoj morskih zavarovanih območij in pridobivanje energije iz odobalnih obnovljivih virov energije, pa tudi na druge dejavnosti, kot sta gosti pomorski promet in obalni turizem; poudarja, da ribiške flote EU zaradi teh sprememb nimajo več dostopa do številnih ribolovnih območij v britanskih vodah in da se je zato ribolovni napor preusmeril na območja Severnega morja in Rokavskega preliva, ribolovni pritisk na ta območja pa se je povečal, kar škodi ribištvu EU; poziva, naj se ti elementi sistematično vključijo v pomorsko prostorsko načrtovanje na teh območjih;

9.poudarja, da je potrebno usklajevanje med državami članicami in Združenim kraljestvom, da bi dosegli učinkovito in pravično upravljanje morskega bazena ter tako zmanjšali številne konflikte glede uporabe, in pri tem upoštevati gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnost vsake dejavnosti; v zvezi s tem opozarja na obveznost čezmejnega sodelovanja iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, zlasti iz členov 7 in 8; poziva zlasti k resničnemu posvetovanju z Združenim kraljestvom in Kanalskimi otoki o ukrepih upravljanja na morskih zavarovanih območjih, ki upoštevajo socialno-ekonomske posledice za ribiče EU;

10.poudarja, da je Sredozemlje še posebej prizadeto zaradi širjenja odobalnih energetskih ploščadi in druge podobne infrastrukture, kar znatno zmanjšuje prostor, ki je na voljo za ribištvo, omejuje dostop do tradicionalnih ribolovnih območij in prispeva k razdrobljenosti pomorskega prostora; ugotavlja, da so države članice sicer odgovorne za določanje uporabe infrastrukture na teh območjih, vendar njihove odločitve neposredno vplivajo na uporabo tradicionalnih ribolovnih območij, zato jih je treba skladno vključiti v postopke pomorskega prostorskega načrtovanja; ugotavlja, da na ribolovne dejavnosti v morskem bazenu vpliva tudi razvoj pomorskega turizma;

11.poudarja, da ima Jadransko morje kot polzaprt in zelo občutljiv morski bazen, ki je pod kumulativnim pritiskom ribištva, akvakulture, pomorskega prometa, turizma in razvoja obalnih območij, posebne značilnosti; poudarja, da je zaradi teh pritiskov potreben okrepljen čezmejni pristop k pomorskemu prostorskemu načrtovanju na ravni morskih bazenov; poziva Komisijo in zadevne države članice, naj v sodelovanju s sosednjimi obalnimi državami, ki niso članice EU, izboljšajo usklajevanje, izmenjavo podatkov in mehanizme skupnega upravljanja v Jadranskem morju; poudarja pomen malega in priobalnega ribolova za morski bazen ter pomen njegove vključitve v pomorsko prostorsko načrtovanje, da se zaščitita njegova ekonomska vzdržnost in kulturna dediščina;

12.poudarja, da ima Baltsko morje številne edinstvene značilnosti, med drugim so to njegov status polzaprtega morskega bazena, visoka koncentracija različnih vrst gospodarskih dejavnosti, vključno z ribištvom, pomorskim prometom in širitvijo pridobivanja energije iz odobalnih obnovljivih virov energije, ter ranljivost njegovega ekosistema; v zvezi s tem poziva, naj bo pristop k pomorskemu prostorskemu načrtovanju trajnosten in prilagojen tem regionalnim razmeram; pozdravlja tekoče delo skupne delovne skupine HELCOM-VASAB za pomorsko prostorsko načrtovanje, ki zagotavlja trdne temelje za usklajevanje na ravni morskih bazenov v Baltskem morju;

13.poudarja, da je treba v izvajanje direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju zajeti tudi morske bazene najbolj oddaljenih regij in da je treba pri tem v celoti upoštevati njihove posebne značilnosti, tudi v odnosih s tretjimi državami;

14.obžaluje, da veljavni pravni okvir za pomorsko prostorsko načrtovanje ni v zadovoljivi meri prinesel pričakovanih koristi za ribištvo; ugotavlja, da pomorsko prostorsko načrtovanje ni bistveno prispevalo k večji predvidljivosti in stabilnosti za ribolovne dejavnosti; poudarja, da v okviru pomorskega prostorskega načrtovanja ni minimalnih ciljev ter merljivih okoljskih, socialnih in gospodarskih kazalnikov za ribištvo, zlasti za male gospodarske subjekte; poudarja, da je potrebno skladno in učinkovito izvajanje pomorske politike EU;

15.poudarja, da je treba za izvajanje okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje izvesti celovito socialno-ekonomsko analizo, tudi stališč malih podjetij in obalnih skupnosti; opozarja na pomen ribištva in akvakulture za prehransko neodvisnost in ohranjanje s tem povezanega strokovnega znanja za EU ter priznava, da je v javnem interesu, da se v pomorskem prostorskem načrtovanju bolj upošteva njun pomen;

16.poudarja, da mora pomorsko prostorsko načrtovanje bolje povezati ribištvo in akvakulturo ter dejavno obravnavati prostorske izzive, ki vplivajo na ribištvo, tudi kumulativne učinke pridobivanja energije iz odobalnih obnovljivih virov energije, morskih zavarovanih območij, pomorskega prometa in območij za obrambo, ter preprečiti postopno marginalizacijo ribolovnih dejavnosti; poudarja, da bi bilo treba polja vetrnih elektrarn na morju, kadar je mogoče, postaviti na območja, ki so manj primerna za ribolov, da bi čim bolj zmanjšali negativne učinke na ribolovne dejavnosti;

17.poudarja, da ima mali ribolov bistveno vlogo, na primer pri lokalnem zaposlovanju, socialni koheziji in ohranjanju tradicionalnih spretnosti; poziva, naj se pri pomorskem prostorskem načrtovanju v celoti upošteva ta segment, zlasti glede dostopa do prostora, bližine ribolovnih območij in varnosti dejavnosti;

18.ugotavlja, da lahko vetrne elektrarne na morju vplivajo na ribištvo, ker spreminjajo prostorsko porazdelitev in številčnost komercialno ulovljenih morskih vrst ter uvajajo omejitve dostopa iz varnostnih razlogov ali ribolovnih metod; ugotavlja, da so bile sicer ugotovljene nekatere morebitne koristi za ribiče, vendar so te relevantne le, če lahko ribiči v praksi izvajajo dejavnosti na teh območjih;

19.poudarja, da pravni okvir pomorskega prostorskega načrtovanja sicer prinaša zanemarljive koristi za akvakulturo, vendar je treba izboljšati določanje pomorskega prostora, dodatno priznavanje vloge akvakulture v tem okviru, čezmejno skladnost, pravno varnost ter časovnico in vpliv postopkov izdaje dovoljenj; zlasti poudarja, da je treba akvakulturo bolje vključiti v pomorsko prostorsko načrtovanje in razmisliti o drugih ukrepih, kot je razvoj morebitne skupne politike akvakulture, da bi učinkoviteje upoštevali ta ključni sektor za prehransko varnost EU;

20.poudarja, da cilj zmanjšanja konfliktov med različnimi sektorji in uporabniki morja v veliki meri ni bil dosežen, zlasti kar zadeva ribištvo in akvakulturo, vključno z gojenjem lupinarjev in nastajajočimi sektorji, kot je gojenje morskih alg, v katerih se je zmanjšal prostor, ki ga imajo na voljo, kar vpliva na njihovo konkurenčnost in možnosti za razvoj njihovih dejavnosti;

21.poudarja, da se narava konfliktov zaradi uporabe pomorskega prostora razlikuje glede na vrsto ribištva in akvakulturnih dejavnosti, ki lahko tudi med seboj tekmujejo za pomorski prostor; poudarja, da so glavni konflikti, ki vplivajo na ribištvo, izguba ribolovnih območij zaradi izključitve pomorskih območij, omejitve dostopa, konkurenca pri dostopu, prostorska razdrobljenost in vse slabše stanje več morskih ekosistemov, glavni konflikti, ki vplivajo na akvakulturo, pa so prekrivanje območij, okoljske težave, kot sta onesnaževanje in evtrofikacija, in konkurenca pri ulovu;

22.opozarja, da sta ribištvo in akvakultura odvisna od geografske lokacije morskih virov in zdravega stanja morskih ekosistemov ter da sta tesno povezana z vrednostno verigo morske hrane in zaposlovanjem v obalnih regijah, zato nista primerna za premestitev;

23.poudarja, da v ribištvu ni prednostnih ali namenskih območij, ribiči pa morajo pogosto loviti v nedodeljenem pomorskem prostoru in jih vse bolj izpodrivajo druge dejavnosti; ugotavlja, da je akvakultura, vključno z gojenjem morskih alg, načeloma primernejša za namenska območja, vendar se pristopi med državami članicami in celo v njih samih zelo razlikujejo, postopki za izdajo dovoljenj pa so pogosto težavni;

24.opozarja, da so nekatere države članice sicer vzpostavile večnamenska območja, vendar uporabljajo predvsem projektni pristop; poudarja, da se je izkazalo, da je pri nekaterih dejavnostih, zlasti pri kombiniranju ribištva, varstva biotske raznovrstnosti in pridobivanju energije iz odobalnih obnovljivih virov energije, zelo težko izvajati večnamenski pristop; ugotavlja, da večnamenski pristop zbuja pomisleke glede zavarovanja in varnosti pri ribičih in delavcih v akvakulturi; poudarja, da imajo večnamenska območja morda potencial za obravnavanje kumulativnih učinkov človekovih dejavnosti, vendar je potrebnih več raziskav za oceno njihove izvedljivosti in učinka; poudarja, da bi morala opredelitev teh območij temeljiti na oceni gospodarskega, socialnega in okoljskega učinka različnih dejavnosti, ki se na njih izvajajo in da je treba pri tem v celoten proces ustrezno vključiti subjekte iz vseh ustreznih sektorjev in druge ustrezne deležnike;

25.pozdravlja uspešne primere sobivanja dejavnosti, kot je pritrjena ali plavajoča vetrna infrastruktura na morju, ki jo je mogoče uporabiti tudi za razvoj akvakulture, gojenja lupinarjev in morskih alg in za zaščito habitatov morske flore in favne ali regenerativne dejavnosti, kot sta pasivni ribolov in ribolov z majhnim vplivom; v zvezi s tem poudarja, da je treba povečati izmenjavo dobre prakse in raziskave, zlasti o ekološkemu vplivu in gospodarskem potencialu;

26.poziva države članice, naj pri določanju svoje mešanice energetskih virov upoštevajo vpliv proizvodnje energije iz odobalnih obnovljivih virov energije na morske ekosisteme in ribištvo;

27.poudarja, da usklajevanje kopnega in morja ostaja glavna pomanjkljivost pri izvajanju pomorskega prostorskega načrtovanja, zlasti ker se pri izvajanju ukrepov za zaščito biotske raznovrstnosti ne upoštevajo učinki, ki jih ima onesnaževanje morja s kopnega na morske ekosisteme;

28.poudarja pomen, ki ga imajo ribiška in pristaniška infrastruktura ter s tem povezane zmogljivosti, in potrebo po zagotovitvi skladnosti pomorskega prostorskega načrtovanja v zvezi z naložbami v to infrastrukturo v skladu s pristaniško strategijo EU, pri čemer je treba upoštevati, da so vse pomorske dejavnosti odvisne od učinkovitega usklajevanja kopnega in morja;

29.poudarja, da se je vključevanje deležnikov in obalnih skupnosti v procesu pomorskega prostorskega načrtovanja sicer povečalo, a je še vedno skromno; obžaluje, da pri tem vključevanju pogosto ni zgodnjega in formalnega sodelovanja in posvetovanja, s čimer se zmanjšujejo možnosti za dejanski vpliv na odločitve o načrtovanju; v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije za dialog o izvajanju pomorskega prostorskega načrtovanja;

30.je seznanjen z dobrimi primeri sodelovanja deležnikov v nekaterih državah članicah, kot so nacionalna posvetovanja in participativni procesi; vendar obžaluje, da ni zavezujočih določb držav članic za vključevanje deležnikov; ugotavlja, da to ovira sodelovanje ustreznih deležnikov, kot so ribiči, strokovnjaki s področja akvakulture, interesne skupine in javnost, ki jih to zadeva, v postopkih posvetovanja in odločanja, zlasti v zvezi z lokacijo projektov na področju energije iz obnovljivih virov na morju;

31.poudarja, da ribištvo in akvakulturo pogosto zasenčijo drugi, močnejši ali gospodarsko pomembnejši sektorji, kot je pridobivanje energije iz odobalnih obnovljivih virov energije; je seznanjen s poročili o strukturnih neravnovesjih moči med pomorskimi sektorji; obžaluje, da se nekateri sektorji in izvajalci pogosto izognejo postopkom posvetovanja na račun manj organiziranih akterjev, kot so mali ribiči, vključno z ribiči brez plovil, kot so nabiralci lupinarjev; poziva k celovitim, dostopnim in vključujočim postopkom posvetovanja z vsemi deležniki ter k vzpostavitvi popravnih mehanizmov upravljanja, vključno s preglednimi smernicami za zagotavljanje uravnoteženega in preglednega odločanja, zmanjšanje možnosti za konflikte in ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev med ribištvom in drugimi sektorji;

32.obžaluje, da ni usklajenih in primerljivih podatkov o stanju oceanov in morij, ribolovnih virih in vplivu podnebnih sprememb ter ustreznih socialno-ekonomskih podatkov, vključno z oceno učinkov pomorskega prostorskega načrtovanja na obalne skupnosti; poudarja, da sistemi držav članic za zbiranje podatkov niso usklajeni;

33.poudarja, da neusklajenost podatkov, kot so nezdružljive geoprostorske referenčne vrednosti, in časovna neusklajenost, kot so različni cikli revizije za pomorske prostorske načrte, ovirata izvajanje skladnega pomorskega prostorskega načrtovanja in ekosistemskega pristopa; opozarja, da orodja za modeliranje, kartiranje in prostorsko analizo pomagajo pri odločanju, ne morejo pa nadomestiti demokratične razprave ali političnega kompromisa;

34.poudarja, da sta potrebna celovitejši pristop in boljše usklajevanje med ustrezno zakonodajo EU, zlasti direktivo o pomorskem prostorskem načrtovanju, uredbo o skupni ribiški politiki in okvirno direktivo o morski strategiji, da bi omogočili dosledno in učinkovito izvajanje pomorskega prostorskega načrtovanja, vključno z ekosistemskim pristopom, s čimer bi prispevali k doseganju dobrega okoljskega stanja; poudarja tudi, da je treba pri pomorskem prostorskem načrtovanju v celoti spoštovati skupno ribiško politiko kot izključni zakonodajni okvir EU za upravljanje ribištva in se ga zato ne bi smelo uporabljati za posredno uvajanje ukrepov za upravljanje ribištva, zlasti če to ni združljivo s ciljem povečanja vloge ribiških dejavnosti v pomorskem prostorskem načrtovanju;

35.meni, da bi morali pomorski prostorski načrti bolje odražati prostorske, okoljske in socialno-ekonomske potrebe ter posebnosti vsakega morskega bazena, tudi z njimi povezanih izključnih ekonomskih con; poudarja, da bi morale države članice izboljšati usklajevanje med organi, pristojnimi za rabo zemljišč, in pomorskimi organi pri oblikovanju in izvajanju pomorskih prostorskih načrtov ter pri vključevanju ocen vpliva kopenskih dejavnosti na obalno morje v načrte; meni, da bi morale države članice upoštevati regionalne posebnosti, med drugim značilnosti otoških in najbolj oddaljenih regij, ter spoštovati upravne tradicije v vsaki državi članici;

36.poudarja, da morajo države članice pri oblikovanju in izvajanju pomorskih prostorskih načrtov izboljšati usklajevanje med državami članicami in znotraj njih, zlasti med nacionalnimi in regionalnimi organi, ter medsektorsko usklajevanje med organi, med drugim pristojnimi za okoljsko, ribiško, energetsko in prometno politiko, da bi zagotovili skladen, ekosistemski in celosten pristop;

37.poziva k izvajanju uravnoteženega večnamenskega pristopa od spodaj navzgor k pomorskemu prostorskemu načrtovanju, da bi preprečili škodljive učinke na morske vire in biotsko raznovrstnost ter s tem na ribištvo in akvakulturo ter zagotovili, da te dejavnosti ne bodo izključene iz pomorskega prostora; meni, da razvoj nekaterih dejavnosti, povezanih z modrim gospodarstvom, ne sme škodovati trajnostni in odporni proizvodnji morske hrane, prehranski suverenosti in ohranjanju morske biotske raznovrstnosti; v zvezi s tem meni, da bi se moral strateški pomen prehranske varnosti bolje upoštevati v prihodnji reviziji direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju; zato poziva, naj se ribištvo in akvakultura priznata kot strateška sektorja velikega javnega interesa, ki bistveno prispevata k prehranski suverenosti in varnosti EU ter strateški avtonomiji in zaposlovanju na obalnih območjih, in naj se ju prednostno obravnava v pomorskem prostorskem načrtovanju, zlasti kar zadeva segmente, ki jih ni mogoče preseliti;

38.poziva k uporabi pristopa k večnamenskim območjem, ki bo temeljil na dokazih, in pri tem priznava, da je soobstoj ribištva in pridobivanja energije iz odobalnih obnovljivih virov energije v praksi še vedno omejen in se ne bi smel uporabljati za upravičevanje izključitve ribištva iz pomorskega prostora; poudarja, da bi bilo treba pristop večnamenske uporabe izvajati na podlagi tehničnih in znanstvenih meril, ki bodo odražala dejansko delovanje ribištva in akvakulture; poudarja, da bi morala določitev večnamenskih območij temeljiti na oceni kumulativnega učinka različnih dejavnosti, ki se tam izvajajo, ter na natančni analizi plovnosti in varnosti; poziva, naj bodo vsi ustrezni sektorji neposredno in ustrezno vključeni v ta proces;

39.meni, da mora pomorsko prostorsko načrtovanje temeljiti na dinamičnem in prilagodljivem pristopu, pri katerem se bodo upoštevale spremembe morskega okolja in morskih virov ter uporabljali redno posodobljeni znanstveni in socialno-ekonomski podatki in kazalniki, zlasti pri določanju območij, ki bi lahko izključevala ribolovne dejavnosti, kot so vetrne elektrarne na morju, in določanju nekaterih morskih zavarovanih območij; poudarja, da bi moral postopek načrtovanja odražati dinamično naravo ribolova, saj se flote glede na sezonsko razpoložljivost in premike staležev pogosto premikajo naokoli, nekatere vrste ribolovnega orodja pa potrebujejo veliko prostora za delovanje;

40.poziva k vključujočim mehanizmom upravljanja, ki bodo zagotavljali neposredno in strukturirano sodelovanje ustreznih deležnikov, kot so ribiči, vključno z malimi ribiči, in po potrebi regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, v postopkih odločanja, spremljanja in pregleda načrtov;

41.poudarja, da je treba v pomorskem prostorskem načrtovanju bolj podpreti in sistematično upoštevati ribištvo; podpira vzpostavitev jasnih prostorskih območij in prednostnih območij za ribištvo, ob upoštevanju gibanja in razvoja ribolovnih virov, priznavanja tradicionalnih ribolovnih in akvakulturnih območij ter potrebe po ohranjanju in varstvu okolja in izboljšanja stanja ribjih staležev; poudarja, da bi morala biti določitev območij prilagojena različnim segmentom flote in morskim bazenom ter temeljiti na zanesljivih znanstvenih in socialno-ekonomskih ocenah in kazalnikih, da bi ribiškemu sektorju zagotovili večjo prepoznavnost in predvidljivost; poziva k obvezni oceni kumulativnih socialno-ekonomskih učinkov preselitve ribolova, vključno z učinki na konkurenčnost flote EU, njeno donosnost, varnost na morju in generacijsko pomladitev;

42.poudarja, da je treba zlasti povečati namenska območja za mali priobalni ribolov z majhnim vplivom v coni 12 navtičnih milj, ki jih podpirajo režimi soupravljanja;

43.poudarja, da je treba povečati raziskave o kartiranju in modeliranju ribolovnih območij in ribolovnih virov; meni, da je treba pri razmejitvi prednostnih območij za ribištvo in načrtovanju ribolovnih dejavnosti uporabiti dinamičen pristop, da bi se prilagodili spremembam in selitvi ribjih staležev, ki vplivajo na dosedanja območja razširjenosti;

44.poziva Komisijo, naj predlaga mehanizem izravnalnih ukrepov ali zavarovalnih shem za ribiški sektor, kadar njegove dejavnosti izpodriva alternativna raba morja, vključno s finančnimi izravnalnimi ukrepi, pri tem pa naj daje prednost novim združljivim uporabam in podpori za preoblikovanje ribolovnih poti ali tehnološkim naložbam;

45.opozarja na morebitne negativne posledice daljnosežnih omejitev za morske dejavnosti, kot je ribištvo, za obalne skupnosti, tudi v otoških in najbolj oddaljenih regijah; poziva, naj pripravo, izvajanje in pregled pomorskih prostorskih načrtov vedno spremljajo ocene socialnega in teritorialnega učinka, ki naj se posebej osredotočijo na zaposlovanje, delovne pogoje, varnost ribičev in trajnostnost obalnih skupnosti, ter naj se oceni biološka in socialno-ekonomska učinkovitost omejitev in ukrepov na področju ribištva;

46.poziva Komisijo in države članice, naj ribištvo priznajo kot strateškega in prednostnega uporabnika morskega prostora, ki je bistven za prehransko suverenost in prehransko varnost EU, zaposlovanje na obalnih območjih in strateško avtonomijo, ter naj ta status izrecno upoštevajo v pomorskih prostorskih načrtih in prihodnji reviziji direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju;

47.pri tem poziva k diferenciranemu pristopu k upravljanju malega ribolova, ki naj vključuje prednostni dostop v coni 12 navtičnih milj za mali ribolov, dejavnosti z majhnim vplivom in projekte ohranjanja;

48.poziva Komisijo in države članice, naj v pomorsko prostorsko načrtovanje še bolj vključijo akvakulturo in gojenje lupinarjev ter ribolov brez plovila in nabiranje školjk ter naj priznajo ekosistemske storitve, ki jih zagotavljata nizkotrofična in nizkoogljična akvakultura; poziva Komisijo, naj pretehta nadaljnje ukrepe, kot je priprava morebitne skupne politike za akvakulturo, ki bi bila pomoč za lažje vključevanje; poziva, naj se v pomorskem prostorskem načrtovanju določijo namenski pomorski prostori za območja za razvoj trajnostne akvakulture, kot sta nizkoogljična in nizkotrofična akvakultura; poziva k poenostavitvi postopkov za izdajo dovoljenj in zmanjšanju regulativnih ovir za razvoj teh dejavnosti; poudarja, da je treba pospešiti postopke za izdajo dovoljenj in jih podpreti z jasnimi okoljskimi zahtevami, da bi čim bolj povečali socialno-ekonomske koristi; poziva k spodbudam za povečanje trajnostnega razvoja akvakulture, zlasti nizkotrofične akvakulture, vključno z diverzifikacijo z nekrmnimi vrstami, kot je gojenje morskih alg;

49.poudarja, da je potrebno pregledno upravljanje pomorskega prostorskega načrtovanja z več deležniki; poziva države članice, naj v vseh fazah priprave, postopkov, izvajanja, končnih rezultatov in revizije pomorskega prostorskega načrtovanja poskrbijo za zgodnje, sistematično, plodno in stalno sodelovanje ustreznih deležnikov, tudi svetovalnih svetov in ribičev, gojiteljev vodnih organizmov in gojiteljev lupinarjev, ter naj vključijo pregledne povratne informacije o tem, kako se prispevki deležnikov uporabljajo pri odločanju; poziva, naj se vsi deležniki ter obalne in otoške skupnosti ne glede na finančna, upravna ali organizacijska sredstva pravično obravnavajo s pomočjo preglednih oblik posvetovanja;

50.je prepričan, da bi moralo biti soupravljanje zgled za upravljanje in odločanje v pomorskem prostorskem načrtovanju; opozarja na prednosti tega modela, ki omogoča neposredno vključevanje deležnikov, boljše upravljanje ribolovnih virov, izmenjavo dobre prakse in pristop, prilagojen lokalnim razmeram, zlasti kadar model nadgrajuje obstoječe in preverjene strukture ter praktično znanje lokalnih ribiških skupnosti in drugih struktur, kot so regionalne organizacije za upravljanje ribištva; poudarja, da lahko soupravljanje prispeva tudi k spodbujanju generacijske pomladitve v sektorju in večji ekonomski odpornosti flote za mali in priobalni ribolov;

51.poudarja koristi, ki jih strukture od spodaj navzgor pomenijo za izvajanje pomorskega prostorskega načrtovanja na lokalni ravni, kot so lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, in lokalne akcijske skupine, lokalni in regionalni organi, organizacije ribičev in nabiralcev, ženske organizacije v ribištvu ter druge organizacije na lokalni in regionalni ravni;

52.poziva Komisijo in države članice, naj podprejo krepitev zmogljivosti deležnikov, zlasti malih ribičev, vključno z ribiči brez plovil, kot so nabiralci lupinarjev, in njihovih organizacij, ter obalnih in otoških skupnosti, tudi v najbolj oddaljenih regijah, da bodo bolje usposobljeni za dejavno in uspešno sodelovanje v javnih posvetovanjih in postopkih odločanja v zvezi s pomorskim prostorskim načrtovanjem; pri tem poudarja, kako pomembno je podpirati generacijsko pomladitev, in poziva države članice, naj poskrbijo, da odločitve o prostorskem načrtovanju ne bodo povzročile dodatnih ovir za mlade, ki vstopajo v ribištvo;

53.poudarja, da je treba pri določanju območij, namenjenih energiji iz obnovljivih virov na morju ali varstvu morskih ekosistemov, upoštevati vpliv na ribištvo in akvakulturo, tudi na zgodovinska in tradicionalna ribolovna območja; vztraja, da je treba pred določitvijo con sistematično pripraviti ocene kumulativnega okoljskega in socialno-ekonomskega učinka ter poskrbeti, da so prizadeti delavci v sektorju, pri projektih odobalnih vetrnih polj torej zlasti ribiči, obveščeni vnaprej in pred sprejetjem odločitev obvezno vključeni v posvetovanje; pri tem poziva k pripravi ocen učinka na stanje ribolovnih virov in h kvantifikaciji najpomembnejših socialnih in ekonomskih učinkov na ribištvo, ki bodo posledica odobalnih vetrnih polj;

54.poudarja, da morajo ukrepi za varstvo morskih ekosistemov temeljiti na zanesljivih znanstvenih in socialno-ekonomskih ocenah ter biti prilagojeni potrebam po varstvu na posameznem območju; poudarja, da bi morala vzpostavitev in upravljanje različnih kategorij morskih zavarovanih območij, kadar je to združljivo s cilji ohranjanja in najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem, omogočati soobstoj s trajnostnimi ribolovnimi dejavnostmi, tudi z ustreznimi, diferenciranimi ukrepi upravljanja in preprečevanjem samodejnega izključevanja; opozarja tudi na potencial „drugih učinkovitih ohranitvenih ukrepov za posamezna območja“;

55.poziva Komisijo in države članice, naj sistematično in znanstveno ocenijo možnosti za souporabo pomorskih območij, vključno z morskimi zavarovanimi območji ali energijo iz obnovljivih virov na morju, ter naj različnih pomorskih območij ne obravnavajo kot medsebojno izključujočih; poudarja, da dejavno sodelovanje vseh deležnikov, zlasti ribičev, pri oblikovanju, upravljanju in ocenjevanju morskih zavarovanih območij prispeva k večji okoljski učinkovitosti, boljšemu sprejemanju ohranitvenih ukrepov in uspešnejšemu vključevanju teh območij v pomorsko prostorsko načrtovanje; poudarja, da je treba v večji meri upoštevati podnebne spremembe in spremembe v porazdelitvi ribjih staležev, da bo pristop k določanju območij prožen in bo odražal dinamično naravo ribištva;

56.poziva Komisijo, naj podpre bolj čezmejni pristop k pomorskemu prostorskemu načrtovanju, ki bo temeljil na morskih bazenih, in sicer naj podpre obstoječe pobude, kot je pobuda za širše območje Severnega morja; poziva Komisijo in države članice, naj skupaj s sosednjimi obalnimi državami sodelujejo v regionalnih platformah za skupno upravljanje po zgledu Komisije za varstvo morskega okolja Baltika (imenovane tudi Helsinška komisija ali HELCOM), da bi med drugim opredelili koridorje skupnega ribolova;

57.poziva države članice, naj nacionalne načrte dopolnijo z načrti, ki bodo bolj osredotočeni na morske bazene, in po potrebi pripravijo makroregionalne strategije načrtovanja, vključno s skupnimi pomorskimi prostorskimi načrti; poziva države članice in tretje države, zlasti sosednje obalne države, naj poglobijo sodelovanje pri pomorskem prostorskem načrtovanju, še posebej v bazenih, ki mejijo na Združeno kraljestvo, v Sredozemlju in Baltskem morju; podpira odločnejši pristop k pomorskemu prostorskemu načrtovanju na podlagi morskih bazenov, da bo ribištvo v celoti vključeno v okvire čezmejnega načrtovanja in ne bo v slabšem položaju zaradi razdrobljenih nacionalnih odločitev;

58.poziva k večjemu sodelovanju pri pomorskem prostorskem načrtovanju med EU, njenimi državami članicami in tretjimi državami; poudarja, da je potrebno boljše usklajevanje med obalnimi državami Rokavskega preliva; posebej opozarja na primer regij Rokavskega preliva, kjer je treba izboljšati sodelovanje z Združenim kraljestvom in Kanalskimi otoki, zlasti pri določanju morskih zavarovanih območij; meni, da mora sodelovanje na tem področju vključevati postopke obveznega in preglednega posvetovanja z deležniki; poziva EU, Združeno kraljestvo in druge zadevne strani, naj pripravijo regionalni načrt upravljanja za Rokavski preliv in Severno morje, da bi poskrbeli za trajnostno izkoriščanje virov in večletno upravljanje ribištva;

59.poudarja, da mora tako sodelovanje s tretjimi državami zagotoviti enake konkurenčne pogoje in preprečiti selitev ribolovnega napora v škodo flot in ribiških skupnosti EU; zato poziva Komisijo, naj si prizadeva za strukturiran pristop k dialogu in sodelovanju s sosednjimi obalnimi državami, da bi promovirala podobne okoljske, upravljavske in socialne standarde, ter naj bo pripravljena sprejeti ukrepe za zaščito interesov EU;

60.poziva, naj se v pomorsko prostorsko načrtovanje vključijo ukrepi za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter drugi ustrezni okoljski ukrepi, da bi obravnavali vprašanja, ki vplivajo na ribištvo in akvakulturo, kot so obalna erozija, naraščajoče temperature vode, invazivne vrste, zakisljevanje oceanov in onesnaževanje iz virov na kopnem in morju ter kumulativni vplivi; poudarja, da morajo biti te rešitve sorazmerne, prilagojene lokalnim razmeram in vnaprej ocenjene z vidika stroškovne učinkovitosti, pri čemer se je treba izogibati univerzalnim pristopom, ki ne upoštevajo dejanskih razmer v posameznih morskih bazenih; poudarja, da imajo lahko ribiči osrednjo vlogo pri spremljanju, zgodnjem odkrivanju in ohranjanju, če so ustrezno vključeni in usposobljeni ter imajo ustrezno podporo;

61.opozarja na posledice obalne erozije in izpodjedanja na obalo, zlasti na območjih, kjer so vzpostavljene in se razvijajo akvakulturne dejavnosti; pri tem poziva k načrtu EU za odpornost obalnih območij, ki bo vključeval celovito gospodarjenje z obalnim pasom, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, medsebojno vplivanje kopnega in morja, onesnaževanje morja in kopnega, ukrepe za prilagajanje obalnih območij in ciljno podporo za akvakulturo; meni, da imajo pri tem pomembno vlogo države članice in da je treba te učinke upoštevati v njihovih pomorskih prostorskih načrtih;

62.je močno zaskrbljen zaradi reforme različnih strukturnih skladov, ki jo je predlagala Komisija, in novega večletnega finančnega okvira, kar bo precej zmanjšalo sredstva za ribištvo in tako ogrozilo izboljšave pri izvajanju direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju;

63.poudarja, da je treba dodeliti precejšnja sredstva za zbiranje podatkov in znanstvene raziskave ter povečati izmenjavo podatkov in usklajevanje med državami članicami; meni, da bodo bolj standardizirani in usklajeni podatki in metodologije ribištvu in akvakulturi pomagali zagotoviti mesto v pomorskem prostorskem načrtovanju; v zvezi s tem poudarja, da je treba pripraviti in posodobiti znanstvene podatke o vplivu podnebnih sprememb na morske vodne vire, zlasti glede spreminjanja geografske porazdelitve ali selitve ribjih staležev ter drstišč;

64.poziva k boljšemu in usklajenemu zbiranju podatkov ter sistematičnemu kartiranju ribolovnih dejavnosti, kar je osnovni pogoj za pravično pomorsko prostorsko načrtovanje, ki temelji na dokazih; poziva Komisijo in države članice, naj uporabljajo najboljše razpoložljive in najnovejše podatke in informacije;

65.meni, da bi bilo treba s prihodnjo pobudo EU za opazovanje oceanov Ocean Eye izboljšati in uskladiti zbiranje podatkov o morju ter tako prispevati k boljšemu pomorskemu prostorskemu načrtovanju; poleg tega poziva, naj se potencial evropskega digitalnega dvojčka oceana izkoristi za boljše razumevanje in predvidevanje učinkov podnebnih sprememb na stanje morij in morskih virov ter za razvoj ustreznih strategij pomorskega načrtovanja;

66.poudarja, da je treba pomorsko prostorsko načrtovanje uskladiti z Evropskim skladom za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter programom Obzorje Evropa, tudi v prihodnjem večletnem finančnem okviru, da bi spodbudili raziskave in inovacije, tudi na področjih, ki so posebej namenjena trajnostni in inovativni uporabi; meni, da bi morale Komisija in države članice kot podporo pomorskemu prostorskemu načrtovanju spodbujati uporabo digitalnih tehnologij, kot so evropska orodja umetne inteligence;

67.poziva Komisijo, naj skrbno spremlja izvajanje direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju; meni, da bi se moralo naslednje poročilo o oceni te direktive osredotočiti na prostorske posledice za ribištvo in akvakulturo, vključevanje deležnikov in čezmejno sodelovanje ter predstaviti priporočila, kako bi lahko ta direktiva prinesla boljše rezultate v smislu okoljske, socialne in ekonomske trajnostnosti; meni, da bi bilo treba pomorsko prostorsko načrtovanje oceniti z vidika prostorske pravičnosti, tj. pravične porazdelitve koristi in omejitev med deležniki, ozemlji in generacijami, in ne le z vidika gospodarske ali upravne učinkovitosti;

68.poziva Komisijo, naj okrepi evropsko platformo za pomorsko prostorsko načrtovanje ter predstavi primere projektov pomorskega prostorskega načrtovanja, orodja za kartiranje in dobro prakso; države članice poziva, naj to platformo bolj uporabljajo pri pripravi svojih pomorskih prostorskih načrtov in s tem olajšajo pregledne politične odločitve ter ne izključijo dejanskega posvetovanja pri reševanju nasprotij glede uporabe in interesov;

69.podpira revizijo direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju v okviru akta o oceanih, predvideno za leto 2026; je seznanjen, da se direktiva o pomorskem prostorskem načrtovanju revidira sočasno z okvirno direktivo o morski strategiji; meni, da bi bilo treba s to revizijo vzpostaviti skladen okvir za večjo usklajenost med veljavno zakonodajo in regulativnim okvirom, in sicer z racionalizacijo prekrivajočih se predpisov, uskladitvijo ciljev, racionalizacijo obstoječih ciljev ter uvedbo minimalnih ciljev v pomorskih prostorskih načrtih, z večjo skladnostjo med morskim in kopenskim prostorskim načrtovanjem ter vzpostavitvijo orodij deljenega upravljanja; meni, da bi morale pri tej reviziji zlasti določbe o sodelovanju deležnikov, predvsem ribičev in obalnih skupnosti, postati pravno zavezujoče, vse države članice pa bi jih morale uporabljati bolj usklajeno; meni, da bi bilo treba s predlaganim aktom ustvariti sinergijo med različnimi predpisi in sektorji z resnično celostnim usklajevanjem politike, ne da bi posameznim sektorjem nalagali nove obveznosti; poleg tega je prepričan, da je treba uvesti minimalne standarde za zagotovitev prostora za ribištvo in akvakulturo, da bi prispevala k prehranski suverenosti, strateški neodvisnosti ter trajnostnosti in konkurenčnosti modrega gospodarstva;

70.meni, da bi bilo treba pri reviziji direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju povečati čezmejni, večnamenski pristop za blažitev kumulativnih učinkov ter izboljšati vključevanje deležnikov; ravno tako meni, da je pomembno revizijo uporabiti tudi za zmanjšanje razdrobljenosti in negotovosti za ribiško floto EU;

71.meni, da bi moral akt o oceanih vključevati vsa ozemlja EU in upoštevati njihove posebnosti, zlasti v primeru najbolj oddaljenih in otoških regij; poudarja, kako pomembno je, da Odbor Parlamenta za ribištvo sodeluje pri pripravi prihodnjega predloga, zlasti v zvezi s prehransko suverenostjo, strateško vlogo ribištva in akvakulture ter učinkovitim izvajanjem skupne ribiške politike;

72.meni, da bi moral biti naslednji pregled direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju tesno povezan z izvajanjem pakta za oceane, zagotavljanjem zadostnih finančnih sredstev, zlasti v naslednjem večletnem finančnem okviru, in s konkretnimi ukrepi, da bi poskrbeli za učinkovito izvajanje in preprečili negativne učinke na države članice in deležnike; poudarja, da morajo biti ti viri zadostni, predvidljivi in zlahka dostopni ter da je treba pri njihovi uporabi dati prednost ukrepom z oprijemljivim učinkom;

73.poziva Komisijo, naj pomorsko prostorsko načrtovanje v celoti vključi v pripravo svoje vizije za ribištvo in akvakulturo do leta 2040 ter naj te pobude poveže z rezultati pri oceni skupne ribiške politike;

74.naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.