1.ponovno poudarja, da se kohezijska politika ne bi smela uporabljati kot nadomestilo za proračunsko neprožnost, niti se ne bi smelo zmanjšati njenega obsega zaradi kriz ter bi morala kot dolgoročna naložbena strategija regijam omogočiti, da začnejo in soustvarjajo industrijski, tehnološki, ekološki, energijski, digitalni, socialni in demografski prehod; poudarja, da lahko kohezijska politika izpolni vse te naloge le, če je podprta z zanesljivim programom financiranja in zato trdi, da je treba v večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2027 zagotoviti močno kohezijsko politiko s povečanim financiranjem;

2.opozarja, da se najbolj oddaljene regije pri prehodu na bolj zeleno in digitalizirano Unijo, ki bo manj odvisna od prometa na motorje z notranjim zgorevanjem, srečujejo s posebnimi izzivi zaradi oddaljenosti od celinskega omrežja;

3.potrjuje, da zeleni in digitalni prehod predstavljata velik izziv za cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ki je zapisan v Pogodbah; se zaveda tveganja povečevanja regionalnih razlik, poglabljanja družbenih neenakosti in naraščanja „geografije nezadovoljstva“, saj se potrebne prilagoditve in morebitne koristi dvojnega prehoda med evropskimi regijami zelo razlikujejo in bodo v prihodnjih letih dodatno poglobile regionalne razlike; meni, da mora kohezijska politika premagati gospodarske sile, ki spodbujajo vse večjo aglomeracijo gospodarskih dejavnosti z visoko dodano vrednostjo v mestnih in industrijskih središčih, če želi Unija ohraniti svoj cilj gospodarske, socialne in teritorialne kohezije, kot je zapisan v Pogodbah;

4.poudarja, da bodo načrti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 in doseganje popolne podnebne nevtralnosti do leta 2050 znatno vplivali na gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo EU;

5.poudarja, da je treba dodatno pozornost nameniti ozemljem z geografskimi posebnostmi, kot so podeželske regije, otoki, najbolj oddaljene regije, gorske regije in manj gosto poseljene regije, zlasti tiste, ki so izolirane in zelo odvisne od fosilnih goriv ali posebnih industrij, ki se postopoma opuščajo;

6.močno priporoča, da se v kohezijsko politiko EU po letu 2027 vključi specifičen cilj politike o industrijskem prehodu; poudarja, da bi moral ta cilj spodbujati evropsko strateško avtonomijo in obravnavati težavne stranske učinke zelenega in digitalnega prehoda ter da bi bilo treba to doseči še hitreje v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi s podporo in diverzifikacijo lokalnih, regionalnih in nacionalnih gospodarstev okrepili zaposlovanje s kakovostnimi delovnimi mesti, spodbujali preusposabljanje in izpopolnjevanje delavcev, zlasti socialno prikrajšanih in dolgotrajno brezposelnih, ter ublažili negativne posledice za zaposlovanje in socialno blaginjo;

7.meni, da bi morala kohezijska politika EU po letu 2027 slediti bolj raznolikemu in ciljno usmerjenemu pristopu, pri čemer bi pri določanju ravni podpore poleg meril, povezanih z dohodki, uporabljala še dodatna merila, ki upoštevajo tudi značilnosti regij, posebne izzive, s katerimi se srečujejo v zvezi s potencialom za prihodnjo rast, kot so stopnja brezposelnosti mladih, stopnja dolgotrajne brezposelnosti, ravni revščine, odvisnost od delovnih mest v sektorjih v prehodu ter naložbe v raziskave in razvoj, pa tudi depopulacija, staranje prebivalstva, beg možganov in obstoječa vrzel na področju znanj in spretnosti;

8.poziva k podaljšanju Sklada za pravični prehod (v nadaljnjem besedilu: SPP) v programsko obdobje po letu 2027, ki bi mu bilo treba zagotoviti dodatna finančna sredstva, da bi podprli regije, ki so zelo odvisne od sektorjev, podvrženih koreniti preobrazbi, kot je avtomobilski sektor, ob upoštevanju ocenjene neto izgube delovnih mest, ki naj bi nastala zaradi prehoda v avtomobilski panogi; meni, da bi morala biti ta razširitev Sklada za pravični prehod osredotočena na ustrezno skupno klasifikacijo statističnih teritorialnih enot (NUTS), upoštevati regionalne posebnosti, imeti širše področje uporabe kot sedanji SPP ter biti zasnovana tako, da bo omogočala hiter odziv na nove izzive v različnih sektorjih in panogah, ter biti v celoti vključena v uredbo o skupnih določbah na podlagi načel partnerstva, upravljanja na več ravneh in krajevnega pristopa; poleg tega poziva Eurostat, naj oceni neto izgubo delovnih mest v avtomobilskem sektorju, ki bo nastala zaradi zelenega in digitalnega prehoda;

9.se zaveda, da bi bilo treba pri ugotavljanju, ali je regija zelo odvisna od avtomobilske industrije, upoštevati naslednje kazalnike: prispevek avtomobilske industrije k regionalnemu BDP; delež avtomobilskih proizvodov v regionalnemu izvozu; prispevek avtomobilske industrije k regionalnemu zaposlovanju, in prispevek avtomobilske industrije k skupnim regionalnim naložbam v raziskave in razvoj;

10.poziva Komisijo, naj poenostavi poročanje, na primer z razširitvijo pristopa „financiranja, ki ni povezano s stroški“, kadar je to potrebno, in z iskanjem ravnovesja med osredotočenostjo na rezultate in učinke ter osredotočenostjo na odhodke, da bi dosegli učinkovitejše izvajanje, hkrati pa ohranili zanesljivo spremljanje porabe sredstev; meni, da se je „možnost poenostavljenega obračunavanja stroškov“ izkazala za zelo pozitiven ukrep, ter poziva Komisijo in organe upravljanja, naj razširijo njeno uporabo na industrijske, zelene in digitalne projekte;

11.poudarja, da je treba zagotoviti pravično obravnavo mikro-, malih in srednjih podjetij (v nadaljnjem besedilu: MMSP) in malih podjetij s srednjo tržno kapitalizacijo pri razdeljevanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov, in sicer s poenostavitvijo upravnih korakov, ki so potrebni za dostop do teh sredstev, in z vse boljšim polnim izvajanjem načela „samo enkrat“, kar pomeni, da morajo državljani in podjetja nekatere standardne informacije organom zagotoviti le enkrat; poleg tega priznava temeljno vlogo MMSP pri industrijskem prehodu in poudarja, kako pomembno je zagotoviti njihovo aktivno udeležbo v projektih in jim zajamčiti ustrezno financiranje prek mehanizmov, kot so konzorciji ali alternativni instrumenti;

12.priznava, da kljub dejstvu, da digitalizacija še vedno prinaša gospodarske koristi vsem regijam, digitalni prehod povzroča resne težave v manj razvitih regijah; poudarja, kako pomembno je vlagati v digitalno infrastrukturo ter razvijati digitalna znanja in spretnosti med splošno populacijo in delovno silo, da bi delovno intenzivne tehnologije nadomestili s kapitalsko intenzivnimi ter preprečili beg možganov; v zvezi s tem poudarja ključno vlogo, ki jo imajo lokalne, regionalne in nacionalne izobraževalne in raziskovalne ustanove pri vodenju vozlišč za digitalne inovacije, pri tem pa ugotavlja, da se zaradi neusklajenih regionalnih politik strokovno znanje ne izkoristi;

13.poudarja, da je za pomoč regijam na poti k digitalizaciji in doseganju digitalnih ciljev, določenih v programu politike Digitalno desetletje do leta 2030, potrebna znatna podpora; v zvezi s tem meni, da so javno-zasebna partnerstva eden od načinov za podporo razvoju ključnih znanj in spretnosti ter izboljšanju zaposlitvenih možnosti in prilagodljivosti trgov dela ter njihove uspešnosti v smislu produktivnosti in učinkovitosti, zato so ključni dejavniki za uspešen digitalni prehod; meni, da na poti do zelenega in digitalnega prehoda EU ne bi smel biti pozabljen nihče, ne glede na njegov delovni sektor, vrsto pogodbe, spol, starost ali geografsko lokacijo;

14.ugotavlja, da bodo lahko proizvodni sektorji, ki so izpostavljeni svetovni konkurenci, in zanje specializirane regije v času zelenega prehoda imeli težave, zlasti če imajo mednarodni konkurenti koristi od nižjih cen energije in uporabljajo manj energije iz obnovljivih virov; poudarja, da bodo imeli pri tej dinamiki pomembno vlogo tudi stroški obnovljivih virov energije;

15.opozarja, da bodo manj razvite regije med zelenim prehodom verjetno podvržene nesorazmernim vplivom, zlasti v zvezi s prehodom prometnega sektorja na brezogljične rešitve; meni, da je treba vzpostaviti posebne instrumente za podporo vrednostni verigi v okviru ekološkega prehoda za vozila in, natančneje, sektorjev polprevodnikov, baterij in sestavnih delov, ki so potrebni za elektromotorje, avtonomno vožnjo, digitalizacijo in povezljivost;

16.meni, da mora razogljičenje cestnega prometa, ki zahteva preoblikovanje celotne vrednostne verige avtomobilske industrije s postopnim opuščanjem motorjev z notranjim zgorevanjem do leta 2035, slediti dobro načrtovani strategiji „mobilnostnega prehoda“ in da mora ta strategija uvesti potrebne spremembe v celotni vrednostni verigi, tudi v proizvodnih procesih, da bi preprečili selitev proizvodnje iz EU; poleg tega poudarja, da bi morala ta strategija zagotavljati nemoten in družbeno sprejemljiv prehod za zadevne delavce in podjetja, zlasti v manj razvitih regijah in regijah, ki se srečujejo z demografskimi ali teritorialnimi izzivi; meni, da bo imel razogljičen železniški in avtobusni promet v prihodnosti pomembno vlogo pri prometu z neto ničelnimi emisijami in da bi ga bilo treba podpreti z dolgoročnim javnim načrtovanjem s širitvijo železniške infrastrukture in infrastrukture javnega prevoza;

17.meni, da bi morala ta strategija za prehod na področju mobilnosti zajemati tudi podroben načrt za preusposabljanje in izpopolnjevanje delavcev ali trenutno zaposlenim v avtomobilskem sektorju po potrebi zagotoviti alternativne možnosti druge zaposlitve; meni, da bi moral ta načrt vsebovati tudi ukrepe za krepitev prisotnosti žensk v tem sektorju, v katerem prevladujejo moški, in spodbujanje vključevanja invalidov na delovnem mestu; poleg tega je mnenja, da bi moral ta načrt nuditi spodbude in podporo za zagotavljanje, da bodo novi industrijski obrati, ki bodo nastali zaradi prehoda, ostali v zadevnih regijah, s čimer bi zajamčili njihove proizvodne koristi in tako ohranili učinke prelivanja na teh območjih; priporoča vzpostavitev trajnostnih industrijskih projektov, s katerimi bi se dovršile celotne dobavne verige na teh ozemljih;

18.poziva Komisijo, naj pripravi potreben predlog, da bo zagotovljena kontinuiteta mehanizma za pravični prehod in da mu bodo namenjena zadostna in dodatna sredstva za vključitev podpore regijam, ki so odvisne od avtomobilske industrije in industrije dobave delov ter storitev, zlasti za ustrezni sklad za pravični prehod, ki je vključen v kohezijsko politiko, da bi lahko z različnimi evropskimi skladi in programi spodbujali sinergije in učinke prelivanja in tako obravnavali postopek regionalne preobrazbe;

19.želi opomniti, da so lokalne in regionalne oblasti pogosto v veliki meri odgovorne za izvajanje politik v zvezi z usposabljanjem, zato je teritorialna razsežnost teh politik bistvenega pomena; v ta namen opozarja, da je pomembno v vseh regijah EU zagotoviti enake upravne zmogljivosti in dostop do financiranja;

20.meni, da bi morali načrti za pravični prehod za regije, ki so odvisne od avtomobilske industrije, dosledno slediti lokalnemu pristopu, pristojni organi pa bi jih morali upravljati na podlagi načel partnerstva in upravljanja na več ravneh ter spodbujati medregionalno in čezmejno sodelovanje med regijami v prehodu; poudarja tudi, da je treba dati prednost naložbam v potrebno preoblikovanje sektorja, da se bo lahko prilagodil novim emisijskim standardom CO2, in v programe usposabljanja, preusposabljanja in izpopolnjevanja ter trajnostne strategije gospodarske diverzifikacije v celotni vrednostni verigi, da bi delavcem ter lokalnim in regionalnim gospodarstvom zagotovili nemoten in vključujoč prehod;

21.opozarja, da bo vsaka strateška odločitev proizvajalcev originalne opreme za prehod na električno mobilnost ali tehnični razvoj na drugih področjih, kot so avtonomna vožnja, digitalizacija in dodatne varnostne funkcije v avtomobilih, neizogibno vplivala na nižje ravni v lokalni in regionalni vrednostni verigi;

22.predlaga, da se preuči možnost izvajanja načrtov prehoda na podlagi pristopa, ki temelji na rezultatih in zajema skupino projektov, ki jih mora izvesti upravičenec, da bi prispeval k ciljem načrtov; meni, da bi lahko za poenostavitev in okrepitev usmeritve na podlagi rezultatov, upravljanje temeljilo izključno na mejnikih, izložkih in rezultatih, o katerih so se predhodno dogovorili Komisija in organi upravljanja; meni, da je treba nadzor in revizijo načrta prehoda tudi omejiti na to, ali so doseženi njegovi mejniki in cilji;

23.ugotavlja, kakšen pomen ima zagotavljanje podpore vsem podjetjem v sektorjih, ki so v prehodu, s posebnim poudarkom na MMSP in malih podjetij s srednjo tržno kapitalizacijo, ki imajo morda omejena sredstva, da bi dosegla potrebno preoblikovanje; poudarja pomen ciljno usmerjene pomoči, da bi se MMSP in malim podjetjem s srednjo tržno kapitalizacijo pomagalo pri pridobivanju, nadgradnji in vzdrževanju fizičnih sredstev in infrastrukture ter pri naložbah v raziskave in razvoj; želi poudariti, da so potrebni namenski programi financiranja, pobude za krepitev zmogljivosti, izmenjava znanja in dobre prakse in tehnična pomoč, ki bo posebej prilagojena potrebam MMSP in malih podjetij s srednjo tržno kapitalizacijo, da bi se uspešno vključila v spreminjajoče se okolje v sektorju in v njem sodelovala;

24.poudarja, da je treba odpraviti vrzel v naložbah v raziskave in razvoj v EU in doseči cilj, da bi se 3 % BDP EU vložilo v raziskave in razvoj;

25.poziva države članice, naj zagotovijo ustrezen in pravičen ekosistem za uvajanje električne mobilnosti v skladu z uredbo o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva; želi opomniti, da so nekateri koncepti, ki so uspešni na mestnih območjih, na podeželskih manj izvedljivi ali nezadostni, ter poudarja, kako pomembno je zagotoviti javno infrastrukturo za alternativna goriva v podeželskih, otoških in oddaljenih regijah ter regijah z nizko gostoto prebivalstva, ki jih zasebni ponudniki ne pokrivajo zadosti, da bi zadostili potrebam lokalnega prebivalstva in obiskovalcev; v zvezi s tem meni, da bi morala cena te javne storitve biti konkurenčna povprečni ceni storitve, ki jo nudijo zasebni ponudniki; meni, da je zato treba razviti politični in regulativni okvir za električno mobilnost, ki bo temeljil na poglobljeni analizi stanja, namenjeni opredelitvi glavnih izzivov za to politiko in priložnosti za njen uspeh;

26.poziva Komisijo, naj programa „exchangeEU“ in „TARGET“ (tehnična podpora za prehod na zeleno energijo) razširi na avtomobilske regije v prehodu, da se spodbudila izmenjava izkušenj in rezultatov med regijami z gospodarskimi sektorji v upadu, kot sta premogovništvo in sektor šote, ter regijami s spreminjajočimi se sektorji, kot so proizvajalci avtomobilov in dobavitelji; je prepričan, da bi lahko ta izmenjava izkušenj skupaj z izvajanjem načrtov za prehode, podprtih s strukturnimi skladi, pripomogla regijam z avtomobilsko in dobaviteljsko industrijo k nemotenem prehodu na podnebno nevtralno dejavnost;

27.naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.