Politika preteklosti v Evropski uniji – kritična ocena4.poudarja, da je treba „politiko v preteklosti“, s katero si je EU prizadevala povečati legitimnost evropskega projekta, okrepiti evropski občutek pripadnosti in spodbujati mirno sobivanje narodov celine, oceniti pošteno, z enako mero priznavanja dosežkov in obstoječih pomanjkljivost, preveriti pa je treba tudi načine, kako se državljane EU spodbuja, da se ukvarjajo s preteklostjo;
5.priznava vrsto preteklih in sedanjih pobud na evropski ravni za spodbujanje skupnega evropskega zgodovinskega spomina, vključno z dnevom spomina na holokavst, evropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, vzpostavitvijo posebnega sklopa spomina v nekdanjem programu Evropa za državljane in sedanjem programu Državljani, enakost, pravice in vrednote, ter z različnimi resolucijami Parlamenta, kot sta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu in z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega spomina za prihodnost Evrope;
6.izraža zaskrbljenost, da se v Evropi, in to ne samo med Zahodno in Vzhodno Evropo, temveč tudi med nekaterimi vzhodnoevropskimi državami, še vedno pojavljata prikrita tekmovalnost in delna nezdružljivost med različnimi okviri spomina in kulturami spominjanja; poudarja, da imajo vse evropske države tako podobne kot različne izkušnje, ki so del skupne evropske zgodovine; priznava zločine, ki so jih zagrešili nacistični, fašistični in komunistični totalitarni režimi, pa tudi tiste, storjene pod kolonializmom, in vlogo, ki so jo ti zločini imeli pri oblikovanju zgodovinskega dojemanja v Evropi; poudarja, da je treba premostiti obstoječe regionalne in ideološke razlike v zgodovinski ozaveščenosti med evropskimi državami in narodi, da bi lahko vzpostavili skupno podlago za dialog ter medsebojno razumevanje in spoštovanje;
7.priznava, da grozote preteklosti služijo kot „negativni temeljni mit“ in ustvarjajo močan smisel evropskega mirovnega projekta, vendar priznava, da ukvarjanje Unije predvsem s pripovedovanjem zgodbe o sebi z negativno noto prinaša tveganje, da se bo izoblikoval teleološki in poenostavljeni črno-beli vzorec zgodovine, ki bi lahko oviral popolnoma informirano razumevanje zapletene preteklosti Evrope in okrnil motivacijo za izpodbijanje stereotipov oziroma praznovernih nacionalnih zgodovinskih prepričanj;
Na poti k informirani zgodovinski ozaveščenosti v Evropi8.se zaveda, da je za nastanek kritične in samoreflektivne evropske zgodovinske zavesti potrebno širše in celovitejše razumevanje evropske zgodovine, zlasti z razširitvijo fokusa sedanjih pobud za evropski spomin, ob ustreznem upoštevanju skupin, ki so bile doslej premalo zastopane, in s spodbujanjem inovativnih načinov poučevanja zgodovine;
9.poudarja, da se je treba od evropske „spominske kulture“, ki je pretežno usmerjena od zgoraj navzdol in se ukvarja z določanjem, česa naj se Evropejci spominjajo, preusmeriti h „kulturi spominjanja“, ki temelji na skupnih evropskih načelih in vrednotah, vodeni od spodaj navzgor in izhajajoč iz pobud državljanov, pri tem pa se osredotočiti na razmah dejavnosti, potrebnih za kritično preoblikovanje preteklosti na lokalni, regionalni in nacionalni in evropski ravni ter z udeležbo organizacij civilne družbe;
10.priznava ključni pomen pristopa k evropski preteklosti na podlagi temeljnih evropskih vrednot, kot so zapisane v členu 2 Pogodbe o Evropski unij, ter etičnih in filozofskih tradicij, ki so podstava tem vrednotam, ustvarjanja polja odprtih razprav, ko bo mogoče govoriti tudi o težkih elementih nacionalnih zgodovin in bosta med evropskimi narodi in znotraj njih ter med evropskimi narodi in preostalim svetom dosežena medsebojno razumevanje in sprava;
11.meni, da je svoboda poučevanja, preučevanja in raziskovanja, med drugim s prostim dostopom do arhivov in virov, skupaj s svobodnim umetniškim izražanjem, temeljni pogoj za ustvarjanje in razširjanje nepristranskega in z dokazi podprtega znanja v demokratičnih družbah ter za kritično obravnavo zgodovine; poziva Komisijo in države članice, naj zaščitijo, tudi z evropskim mehanizmom pravne države, tiste svoboščine, ki so trenutno ogrožene, zlasti zaradi zlorabe zakonov o spominu;
12.poudarja ključno vlogo izobraževanja in poziva države članice, naj posodobijo sedanje učne načrte in metodologije poučevanja, da se težišče premakne z nacionalne zgodovine na evropsko in svetovno in se dovoli večji poudarek na nadnacionalnem zgodovinskem razumevanju, zlasti z dopuščanjem več pogledov na zgodovino ter s spodbujanjem ustreznih načinov poučevanja, pri katerih sta razmišljanje in razprava pomembnejša od prenosa znanja in kjer prevladuje splošni cilj, doseči, da se učenci naučijo „kako razmišljati“ in ne „kaj misliti“;
13.poudarja, da je za nastanek evropskega občutka pripadnosti bistvenega pomena učenje o evropskem povezovanju, zgodovini, institucijah in temeljnih vrednotah Unije ter evropskem državljanstvu; poziva k poučevanju evropske zgodovine in evropskega povezovanja, ki ju je treba obravnavati v svetovnem okviru, ter k temu, da bi evropska državljanska vzgoja postala sestavni del nacionalnih izobraževalnih sistemov; priznava prizadevanja na ravni EU, da bi izboljšali znanje o Uniji in njeni zgodovini, vključno s tako imenovanimi ukrepi Jean Monnet; poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo, tudi prek delovne skupine za enakost in vrednote v okviru evropskega izobraževalnega prostora, za rezultate, ki bodo posebej obravnavali razvoj evropske zgodovinske zavesti, ter naj skupaj pripravijo priročnik EU za šolske dejavnosti, ki bo vseboval skupne smernice ter nepristranska dejstva in številke za poučevanje evropske zgodovine;
14.meni, da so šovinizem, stereotipi, asimetrije moči in strukturne neenakosti globoko zakoreninjeni v evropski zgodovini, in obžaluje, da pri poučevanju zgodovine primanjkuje večkulturnega pristopa, ki bi upošteval različnost spolov; meni, da je treba nujno obravnavati marginalizacijo žensk in drugih premalo zastopanih družbenih skupin v zgodovini, ter poziva države članice, naj v nacionalnih učnih načrtih poskrbijo za večjo ustrezno osredotočenost nanje;
15.poudarja, da mora poučevanje zgodovine potekati na interdisciplinaren in presečen način, uporabljati inovativno pedagoško prakso, osredotočeno na učenca, kot so interaktivno pripovedovanje zgodb in pristopi k učenju za vse generacije, celovit sklop virov, tehnologij in učnega gradiva, vključno s čezmejnimi in nadnacionalnimi učbeniki zgodovine in ustnim podajanjem zgodovine, ter spodbujati analitično in kritično razmišljanje;
16.priznava, da imajo učitelji osrednjo vlogo pri ustvarjanju in prenosu kompetenc, potrebnih za razumevanje in kritično oceno zgodovinskih dejstev, ter poudarja, kako pomembno je, da so učitelji deležni ustreznega usposabljanja, pa tudi stalnega strokovnega razvoja, vključno z dejavnostmi vzajemnega učenja in izmenjavo dobrih praks na nacionalni in nadnacionalni ravni; v zvezi s tem poudarja dodano vrednost učiteljskih akademij Erasmus+;
17.poziva države članice, naj učiteljem zgodovine zagotovijo prilagojeno (zgodovinsko) učno gradivo in usposabljanje, ki jim bo omogočilo, da se bolj osredotočijo na nadnacionalne vidike in večplastnost zgodovine, pridobijo znanje o ustrezni didaktiki in načelih sodobnega poučevanja ter si predvsem prizadevajo za oblikovanje samorefleksivnih mladih ljudi;
18.poudarja, da je za poučevanje zgodovine zbiranje podatkov ter primerjava in ocenjevanje metod in orodij zelo dragoceno, ter pozdravlja delo specializiranih vladnih in nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, vključno z opazovalnico Sveta Evrope za poučevanje zgodovine v Evropi in Evropsko zvezo učiteljev zgodovine (EUROCLIO); poudarja, da bi moralo v opazovalnici sodelovati več držav članic EU;
19.priznava, da lahko muzeji kritično obravnavajo sporno evropsko zgodovino kot orodje za učenje o preteklosti in povečanje zgodovinske ozaveščenosti, zlasti Hiša evropske zgodovine kot vodilni projekt, za katerega bi bilo treba zagotoviti dovolj sredstev, da bi imela širši doseg med evropsko javnostjo;
20.poudarja pomen ohranjanja bogate evropske kulturne in zgodovinske dediščine ter spominskih obeležij, zlasti kot sredstva za vzpostavitev kritične zgodovinske zavesti, če se ne zlorabljajo za ideološke namene, ter poudarja vlogo, ki jo lahko imajo znak evropske dediščine in neodvisne institucije, ki spodbujajo tako snovno kot nesnovno evropsko dediščino; spodbuja države članice, naj si bolj prizadevajo za opredelitev in zaščito obeležij demokratičnega spomina, zlasti tistih, ki so povezani s premalo zastopanimi skupinami; poudarja potencial, ki ga ima projekt Europeana kot evropska digitalna knjižnica, arhiv ter muzejska in izobraževalna platforma;
21.priznava potencial digitalnih medijev in vse večjo stopnjo digitalizacije v izobraževanju, hkrati pa izraža globoko zaskrbljenost, ker se digitalni kanali vse pogosteje zlorabljajo za politično manipulacijo in kroženje dezinformacij, tudi o zgodovini, kot je pokazal ruski zgodovinski revizionizem, ki spremlja rusko vojno agresijo proti Ukrajini; poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za izboljšanje medijske in digitalne pismenosti ter učiteljem in učencem zagotovijo ustrezna znanja in spretnosti ter orodja, ki bodo olajšala poučevanje zgodovine na podlagi dejstev ter jim omogočila prepoznavanje, kontekstualizacijo in analizo tradicionalnih in sodobnih zgodovinskih virov;
22.poudarja, da priložnosti za čezmejno učno mobilnost, ki jih ponujajo evropski programi in drugi programi mobilnosti, spodbujajo izmenjavo idej ter spodbujajo prečno in medkulturno razumevanje, kar prispeva k odpravljanju nacionalnih ovir in omogoča boljše razumevanje preteklosti in sedanjosti;
23.poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo orodja, ki so trenutno na voljo na evropski ravni za spodbujanje (samo)refleksivne evropske zgodovinske zavesti, zlasti program Erasmus+, ki podpira mobilnost in medkulturno učenje kot ključni orodji za boljše razumevanje drugih kultur in narodov, ter program Državljani, enakost, pravice in vrednote, s katerim se podpirajo nadnacionalni projekti zgodovinskega spominjanja in se spodbuja državljanska zavzetost;
24.zahteva, da evropske institucije, države članice in države kandidatke in morebitne države kandidatke, izobraževalne ustanove in akterji civilne družbe okrepijo svoja prizadevanja, da bi spodbudili spravo, naj se vzdržijo vseh poskusov uporabe zgodovine v politične namene, ter da se v Evropski uniji in zunaj nje zoperstavijo zanikanju zgodovine; opozarja na pomen teh vidikov za prihodnje širitve Unije;