(3)Kadar države članice načelo običajnih tržnih pogojev uporabljajo ali razlagajo na zelo različen način, ustvarjajo razmere, ki bi lahko škodovale notranjemu trgu ter privedle do nepotrebnih stroškov za podjetja v primeru sporov, pa tudi spodbudile škodljivo davčno konkurenco, privabile agresivne strukture za izogibanje davkom, privedle do nezakonite državne pomoči in zmanjšale prihodke držav članic. Nedoslednost veljavnih pravil o določanju transfernih cen bi lahko privedla ne le do dvojne obdavčitve, ampak bi lahko omogočila tudi preusmerjanje dobička, izogibanje davkom in dvojno neobdavčitev. Takšne velike nedoslednosti utegnejo resno ogroziti prihodke od davkov, davčno moralo in že tako omejene zmogljivosti davčnih uprav. Takšne nedoslednosti nadalje vodijo do ovir za podjetja, zlasti za MSP, ki poslujejo čezmejno, ter lahko povzročijo gospodarska izkrivljanja in neučinkovitosti ter negativno vplivajo na čezmejne naložbe. Poleg tega bi morala Komisija zagotoviti, da ta direktiva ne bo povzročila neskladnosti z najnovejšimi smernicami OECD, vključno z zneskom A in zneskom B prvega stebra, katerih namen je poenostaviti obstoječa pravila o določanju transfernih cen.

(4)Ta direktiva določa pravila, da bi se načelo običajnih tržnih pogojev po vsej Uniji enotno uporabljalo, da bi se povečala davčna gotovost ter zmanjšali primeri dvojne neobdavčitve in dvojne obdavčitve, zmanjšali stroški izpolnjevanja davčnih obveznosti in pravdnih postopkov, zlasti za davčne zavezance, ki poslujejo čezmejno v Uniji, ter preprečili davčne zlorabe.

(6)Da se zmanjša dvojno obdavčevanje, bi morale imeti države članice vzpostavljene ustrezne mehanizme, ki bi jim omogočili, da izvedejo ustrezno prilagoditev, kadar se izvede primarna prilagoditev v drugi državi članici ali jurisdikciji tretje države. Države članice bi morale zlasti imeti možnost, da izvedejo ustrezne prilagoditve, in takih prilagoditev ne bi smele odobravati samo v okviru postopkov medsebojnega dogovora, ampak tudi kot rezultat: (i) „hitrega“ postopka, ki se zaključi v 180 dneh, ne da bi bilo treba začeti postopek medsebojnega dogovora, če ni dvoma, da je primarna prilagoditev dobro utemeljena, ali (ii) skupnih revizij ali drugih oblik mednarodnega sodelovanja, kot so večstranski programi ocenjevanja tveganja, kot sta evropski pristop zaupanja in sodelovanja (ETACA) in program zagotavljanja mednarodne skladnosti (ICAP). V ta namen bi morale države članice uporabiti vse postopke in ureditve, določene v direktivi o upravnem sodelovanju, zlasti v njeni tretji in šesti reviziji, ki zajemata izmenjavo informacij v zvezi z vnaprejšnjimi cenovnimi sporazumi in izmenjavo informacij o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča in o katerih poročajo posredniki ali zadevni davčni zavezanec.

(7)Obstajajo lahko upravičeni razlogi, zakaj se ustrezna prilagoditev ne izvede ali je manjša od primarne prilagoditve. Države članice zlasti ne bi smele odobriti ustreznih prilagoditev, če: (i) se primarna prilagoditev ne šteje za skladno z načelom običajnih tržnih pogojev; (ii) primarna prilagoditev ne povzroči obdavčitve zneska dobička v drugi jurisdikciji, za katerega je bilo povezano podjetje v zadevni državi članici že obdavčeno, in če (iii) je vpletena jurisdikcija tretje države, s katero ni sklenjen noben davčni sporazum. Če primarne prilagoditve ni, lahko države članice izvedejo prilagoditev navzdol le, če: (i) je prilagoditev navzdol skladna z načelom običajnih tržnih pogojev in ne privede do dvojne neobdavčitve; (ii) je znesek, enak prilagoditvi navzdol, vključen v dobiček povezanega podjetja v drugi jurisdikciji in tam obdavčen ter če (iii) je bilo zadevni jurisdikciji poslano sporočilo o nameri, da se izvede prilagoditev navzdol. Cilj prejšnjih določb je zagotoviti, da: (i) lahko države članice ohranijo pravico, da ocenijo, ali je primarna prilagoditev skladna z načelom običajnih tržnih pogojev, in da (ii) ne gre niti za dvojno obdavčitev niti za dvojno neobdavčitev. Države članice ne bi smele ustvarjati situacij, v katerih bi prihajalo do dvojne neobdavčitve.

(13)Da bi se čim bolj zmanjšalo število sporov in zmanjšali povezani stroški za podjetja ter zagotovil skupen pristop po vsej Uniji, ta direktiva nadalje določa, da se za davčnega zavezanca ne bi smela izvesti prilagoditev, kadar so njegovi rezultati v interkvartilnem razponu, razen če davčna uprava ali davčni zavezanec dokaže, da je specifična drugačna določitev položaja v razponu upravičena zaradi dejstev in okoliščin posameznega primera. Kadar so rezultati povezane transakcije zunaj razpona po načelu običajnih tržnih pogojev, bi se moralo od davčnih uprav zahtevati, da prilagodijo mediano vseh rezultatov, razen če davčni zavezanec ali davčna uprava dokaže, da katera koli druga točka v razponu v danem primeru določa zanesljivejšo primerljivo tržno ceno.

(14)Da bi se zmanjšalo breme izpolnjevanja obveznosti za davčne zavezance, ki v Uniji poslujejo čezmejno, in da bi se spoprijeli s tveganjem izogibanja davkom, bi bilo treba uvesti še skupni pristop k dokumentaciji za določanje transfernih cen. S standardno predlogo, pravili o vsebini in jezikovnih ureditvah, časovnimi okviri in opredelitvijo, kateri davčni zavezanci bi morali biti vključeni v področje uporabe, bi se dosegli enostavnost in morebitni prihranki pri stroških ob upoštevanju poglavja V „Dokumentacija“ smernic OECD za določanje transfernih cen in Kodeksa ravnanja v zvezi z dokumentacijo za transferne cene za povezana podjetja v Evropski uniji33. Da se davčnim upravam in podjetjem olajša uporaba te direktive, je poleg tega treba poskrbeti, da se ti izrazi na ravni Unije razlagajo na usklajen način. Zato bi morale države članice svoje davčne uprave pooblastiti, da učinkovito upravljajo prizadevanja za skupno dokumentacijo v zvezi s transfernimi cenami.

_________________

33 Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 27. junija 2006 o Kodeksu ravnanja v zvezi z dokumentacijo za transferne cene za povezana podjetja v Evropski uniji (EU TPD) (UL C 176, 2006, str. 1), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:42006X0728(01).

(16)Da bi se davčnim zavezancem zagotovila večja gotovost in zmanjšalo tveganje dvojne neobdavčitve in dvojne obdavčitve, pa tudi ob upoštevanju morebitnega učinka takih ukrepov na nacionalno izvršilno pristojnost v zvezi z neposredno obdavčitvijo, izvajanjem pravic do obdavčitve, dodeljenih v skladu z dvostranskimi ali večstranskimi davčnimi konvencijami, ki preprečujejo dvojno obdavčevanje ali dvojno neobdavčevanje, in glede na morebiten učinek na davčne osnove držav članic bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte, da določi dodatna skupna zavezujoča pravila o določanju transfernih cen. S temi delegiranimi akti bi moral biti davčnim zavezancem zagotovljen jasen pregled nad tem, kaj je za davčne organe v Uniji sprejemljivo uporabiti pri posameznih transakcijah, poleg tega pa bodo v njih opredeljeni tako imenovani varni pristani, ki zmanjšujejo breme izpolnjevanja obveznosti in število sporov.

(17)Komisija bi morala za oceno učinkovitosti in učinka novih pravil, določenih v tej direktivi, pripraviti oceno na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice, in drugih razpoložljivih podatkov, po potrebi pa tej oceni priložiti tudi zakonodajni predlog.

(18)Informacije o davčnih določbah iz te direktive bi morale biti dostopne prek enotnega digitalnega vstopnega mesta v skladu z Uredbo (EU) 2018/172434, da bi lahko podjetja neposredno uživala koristi notranjega trga brez nepotrebnega dodatnega upravnega bremena. Enotno digitalno vstopno mesto zagotavlja vse na enem mestu za čezmejne uporabnike za spletno zagotavljanje informacij, postopkov in storitev pomoči, pomembnih za delovanje notranjega trga. Ta točka vse na enem mestu bi morala biti intuitivna, zlahka dostopna in opremljena s potrebnimi orodji, da ne bi ustvarjala novih birokratskih ovir za podjetja. Pozitivna izkušnja s točko vse na enem mestu na področju davka na dodano vrednost (DDV) je dober primer, kako mora biti taka točka zasnovana, da pravilno deluje.

_________________

34 Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega vstopnega mesta za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL L 295, 21.11.2018, str. 1).

(21)Da bi se zmanjšalo upravno breme za davčne zavezance in tveganje izogibanja davkom, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z dokumentacijo za določanje transfernih cen, in sicer z določitvijo skupnih predlog in jezikovnih zahtev ter opredelitvijo vrste davčnega zavezanca, ki mora upoštevati te predloge, in časovnih okvirov, ki bodo zajeti. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

Ta direktiva določa pravila za uskladitev pravil držav članic o določanju transfernih cen in zagotovitev enotne uporabe načela običajnih tržnih pogojev v Uniji, da bi lahko podjetja tako lažje ravnala skladno z njimi in da bi se hkrati zagotavljalo izvrševanje davčnih pravil v Uniji.

(1)„načelo običajnih tržnih pogojev“ pomeni mednarodni standard v skladu s členom 9 vzorčne davčne konvencije OECD, ki določa, da morajo povezana podjetja med seboj poslovati tako, kot da bi bila neodvisne tretje osebe. Z drugimi besedami, transakcije med povezanima podjetjema bi morale odražati izid, ki bi bil dosežen, če stranki ne bi bili povezani, tj. če bi bili stranki neodvisni druga od druge in bi izid (ceno ali marže) določale sile (odprtega) trga.

(18)„smernice OECD za določanje transfernih cen“ pomenijo Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave iz leta 2022, ki jih je potrdil Svet OECD v skladu s priporočilom Sveta OECD o določanju transfernih cen med povezanimi podjetji [C(95)126] in kakor so bile spremenjene 20. januarja 2022 in vključene v Prilogo I, ter vse naknadne spremembe teh smernic OECD za določanje transfernih cen, ki jih odobrijo države članice v okviru Odbora OECD za fiskalne zadeve ali pa jih odobri Unija, tako da sprejme stališče Unije v skladu s členom 218 PDEU;

(Ne zadeva slovenske različice.)

(i)navede vse dejanske in pravne okoliščine, potrebne za oceno primarne prilagoditve, izvedene v drugi jurisdikciji, v skladu z načelom običajnih tržnih pogojev, vključno z ustrezno dokumentacijo za določanje transfernih cen, poslano državam članicam;

(b)Države članice zahtevo razglasijo za dopustno v 40 dneh na podlagi uradnega obvestila davčnemu zavezancu, če so bile predložene vse informacije iz odstavka 3, točka (a). Države članice v istem časovnem okviru davčnega zavezanca uradno obvestijo o morebitnih manjkajočih potrebnih informacijah in mu za njihovo predložitev dajo na voljo vsaj 40 dni. Če davčni zavezanec zahtevanih informacij ne predloži v določenem roku, se zahteva zavrže kot nedopustna.

(c)Kadar dvojna obdavčitev izhaja iz primarne prilagoditve, izvedene v drugi državi članici, države članice zagotovijo, da se postopek zaključi v 200 dneh od prejema zahteve davčnega zavezanca z aktom, ki vsebuje obrazložitev o sprejetju ali zavrnitvi. Ta postopek se lahko enkrat podaljša za 100 dni, če se tako zadevni davčni zavezanec kot zadevne države članice strinjajo s takim podaljšanjem.

(d)V primeru sprejetja države članice davčnemu organu druge ustrezne jurisdikcije takoj sporočijo, da priznavajo ustrezno prilagoditev.

(a)nobena od (morebitnih) razlik med primerjanimi transakcijami ali med podjetji, ki izvajajo te transakcije, ne bi mogla bistveno vplivati na ceno ali maržo na odprtem trgu;

2.Na Komisijo se prenese pooblastilo, da v skladu s členom 18 sprejme delegirane akte, da v skladu z najnovejšimi mednarodno priporočenimi smernicami OECD ali Združenih narodov določi dodatna pravila o tem, kako naj se načelo običajnih tržnih pogojev in druge določbe iz poglavja II te direktive uporabljajo v specifičnih transakcijah, da se zagotovi večja davčna gotovost in zmanjša tveganje dvojnega neobdavčenja in dvojnega obdavčenja ter zmanjša število davčnih sporov in davčnih zlorab.

črtano

1.Komisija vsaka tri leta preuči in oceni uporabo, učinek in medsebojno delovanje te direktive z najnovejšimi smernicami OECD ali OZN ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o oceni, ki mu po potrebi priloži zakonodajni predlog. Prvo poročilo se predloži do 31. decembra 2029. Komisija lahko odstopa od teh rokov, če se na ravni OECD ali OZN sprejmejo nove smernice o transfernih cenah.

2.Države članice v skladu z odstavkom 3 Komisiji sporočijo informacije, ki so relevantne za oceno te direktive, z namenom izboljšanja uporabe načela običajnih tržnih pogojev, zmanjšanja dvojnega neobdavčevanja in dvojnega obdavčevanja ter boja proti davčnim zlorabam in davčnim sporom.

5.Informacije, ki jih država članica sporoči Komisiji v skladu z odstavkom 2, in vsa poročila ali dokumenti, ki jih pripravi Komisija s pomočjo teh informacij, se lahko pošljejo drugim državam članicam in Evropskemu parlamentu. Za informacije velja obveznost varovanja uradne skrivnosti, varovane pa morajo biti tako, kot so varovane podobne informacije po nacionalnem pravu države članice, ki jih je prejela.

2.Informacije, vključno z osebnimi podatki, ki se obdelujejo v skladu s to direktivo, se hranijo le toliko časa, kolikor je potrebno za doseganje namenov te direktive, v skladu z nacionalno zakonodajo o zastaranju, ki velja za posameznega upravljavca podatkov, v nobenem primeru pa ne dlje kot 10 let od takrat, ko se osebni podatki obdelajo za namene, navedene v tej direktivi.

1.Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 3, drugi odstavek, člena 13 ter člena 14(2), (2a) in (2b) se prenese na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.Prenos pooblastila iz člena 3, drugi odstavek, člena 13 ter člena 14(2), (2a) in (2b) lahko kadar koli prekliče Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnega delegiranega akta.

3.Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Evropski forum za transferne cene iz člena 14a deluje kot ustrezno strokovno telo.

Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2024. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice te predpise uporabljajo od 1. januarja 2025.