(2)Krize, zaradi katerih se zaprosi za konzularno zaščito, so vse pogostejše in obsežnejše. Pandemija COVID-19, kriza v Afganistanu leta 2021, ruska vojna agresija proti Ukrajini, konflikt v Sudanu, repatriacije iz Izraela in Gaze, vse številnejše humanitarne krize in naravne nesreče , tudi nesreče, ki jih povzroči človek, ter druge podobne krize so zagotovile okvir za opredelitev vrzeli in razmislek o tem, kako dodatno olajšati uveljavljanje pravice do konzularne zaščite. Zmogljivost Unije za odzivanje na te krize, ki jih je v zadnjem času vse več, je treba okrepiti, pri tem pa odpraviti vse pomanjkljivosti in izboljšati našo pripravljenost ter zmogljivost za zbiranje informacij in odločanje pred krizami in med njimi. Na podlagi teh izkušenj in za poenostavitev postopkov za državljane in konzularne organe bi bilo treba pravila in postopke iz Direktive (EU) 2015/637 pojasniti in racionalizirati, da se izboljša učinkovitost zagotavljanja konzularne zaščite državljanom Unije brez predstavništva, zlasti v kriznih razmerah. Čim bolje bi bilo treba izkoristiti razpoložljiva sredstva na ravni držav članic in Unije, tako na lokalni ravni v tretjih državah kot na kapitalski ravni.

(4)Da bi izboljšali pravno varnost konzularnih organov in državljanov, je primerno določiti podrobnejša merila za pomoč pri ocenjevanju, ali naj za državljana Unije velja, da je brez predstavništva in je zato upravičen do konzularne zaščite države članice, na katere konzularne organe se je obrnil. Ta merila bi morala biti dovolj praktična in bi se morala uporabljati glede na lokalne okoliščine, kot so enostavnost potovanja ali varnostne razmere v zadevni tretji državi. V tem okviru bi morali biti pomembni dostopnost, bližina in varnost.

(5)Kot prvo merilo bi morali konzularni organi upoštevati težavnost varnega dostopa državljanov do diplomatsko-konzularnega predstavništva države članice, katere državljanstvo imajo, v 48 urah oziroma dostopa tega predstavništva do njih, pri čemer bi bilo treba upoštevati naravo in nujnost zaprošene pomoči ter sredstva, zlasti finančna sredstva, ki so jim na voljo. Razumen čas, potreben za varen dostop državljanov do diplomatsko-konzularnega predstavništva svoje države članice oziroma dostop tega predstavništva do njih, je odvisen od posebnosti posamezne prošnje za pomoč, v nobenem primeru pa ne bi smel biti daljši od 48 ur. Če na primer državljan zaradi izgube potnih listin potrebuje potno listino EU za vrnitev, bi zanj načeloma moralo veljati, da je brez predstavništva, če bi bilo za prihod na diplomatsko-konzularno predstavništvo države članice, katere državljanstvo ima, potrebno potovanje, ki vključuje nočitev, ali potovanje z letalom, saj od njega v takih okoliščinah ni mogoče pričakovati, da bi lahko potoval.

(7)Neobstoj predstavništva bi bilo treba razlagati tako, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do konzularne zaščite. Kadar bi bila z napotitvijo državljana na diplomatsko-konzularno predstavništvo države članice, katere državljanstvo ima, verjetno ogrožena konzularna zaščita, zlasti kadar je zaradi nujnosti zadeve potrebno takojšnje ukrepanje zaprošenega diplomatsko-konzularnega predstavništva, bi moralo za državljana prav tako veljati, da je brez predstavništva. To je zlasti pomembno v kriznih razmerah, ko bi lahko pomanjkanje pravočasne pomoči še posebej negativno vplivalo na državljane. Poleg tega je treba upoštevati občutno zmanjšanje števila osebja na ambasadi ali konzulatu, kar lahko močno ovira uspešnost in učinkovitost opravljenih dejavnosti, in posledično poslabša težave, s katerimi se soočajo državljani, ki prosijo za konzularno pomoč.

(11)Prošnje se ne bi smele prenesti, če bi bila s tem ogrožena konzularna zaščita, zlasti če je zaradi nujnosti zadeve potrebno takojšnje ukrepanje diplomatsko-konzularnega predstavništva države članice, ki je bilo zaprošeno za pomoč. Taka primera bi lahko bila, če se državljan znajde v hudih nujnih zdravstvenih težavah ali se zdi, da je prišlo do samovoljnega ali politično motiviranega odvzema prostosti. Poleg tega bi bilo treba državljane brez predstavništva o morebitnem takem prenosu obvestiti.

(13)Države članice bi morale pri zagotavljanju konzularne zaščite državljanom brez predstavništva upoštevati presečni pristop k specifičnim potrebam ranljivih skupin, kot so mladoletniki brez spremstva, žrtve pod prisilo sklenjenih zakonskih zvez ali ujetništva v zakonski zvezi, ki bi potrebovale pravno in psihološko pomoč, nosečnice, osebe z zmanjšano mobilnostjo, starejši, invalidi ali posamezniki, pri katerih obstaja tveganje za diskriminacijo na kateri koli podlagi, kot so tiste iz člena 21 Listine.

(19)Da se zagotovi pripravljenost na morebitne konzularne krize, ki bi zahtevale pomoč državljanom brez predstavništva, vključno z naravnimi nesrečami, političnimi nemiri ali terorističnimi napadi, bi moralo lokalno konzularno sodelovanje med državami članicami in delegacijami Unije v tretjih državah vključevati pogovore o zadevah, pomembnih za te državljane, vključno z njihovo zaščito in varnostjo, ter pripravo skupnih konzularnih kontingenčnih načrtov in mehanizmov za hitro odzivanje ter organizacijo konzularnih vaj. V tem okviru je lahko zlasti pomembno, da so v takšno lokalno konzularno sodelovanje pri usklajevanju pripravljenosti in odzivanja na konzularne krize vključeni konzularni organi držav članic brez predstavništva.

(23)Kjer je to ustrezno, bi morali skupni konzularni kontingenčni načrti upoštevati tudi vloge in odgovornosti vodilnih držav, tj. držav članic s predstavništvom v določeni tretji državi, ki so pristojne za usklajevanje in vodenje pomoči državljanom brez predstavništva v kriznih razmerah, da se zagotovi učinkovito usklajevanje konzularne pomoči. Poleg tega bi bilo treba skupne konzularne kontingenčne načrte v okviru konzularnih vaj oceniti vsako leto ali pogosteje, če je to potrebno zaradi izrednih okoliščin, da se zagotovi njihova nadaljnja ustreznost. Obenem se ne bi smelo razumeti, kot da skupni konzularni kontingenčni načrti nadomeščajo obstoječe nacionalne krizne načrte držav članic ali vplivajo na njihovo odgovornost, da zagotovijo konzularno pomoč svojim državljanom, temveč da gre za skladen pristop, ki lahko dodatno pripomore k usklajevanju prizadevanj držav članic s predstavništvom.

(25)Nasvete glede potovanj – informacije, ki jih izdajo države članice o relativni varnosti potovanja v določene tretje države – bi bilo treba redno posodabljati, da se potujočim omogoči sprejemanje informirane odločitve o potovanju na določeno destinacijo, vključno s tretjimi državami, v katerih država članica, katere državljani so, nima predstavništva. Čeprav so za izdajanje nasvetov glede potovanj odgovorne države članice, je primerno, da se te usklajujejo na tem področju, zlasti v kriznih razmerah, da se zagotovi doslednost glede ravni podanih nasvetov. To bi lahko vključevalo dogovor o skupni strukturi stopenj tveganja, navedenih v nasvetih glede potovanj, z uporabo varne platforme ESZD. Tako usklajevanje bi bilo treba izvesti čim prej, ko države članice načrtujejo spremembo ravni svojih nasvetov glede potovanj.

(26)Učinkovito usklajevanje je ključno za zagotavljanje učinkovitega odzivanja na krize. Za zagotavljanje takega usklajevanja morata države članice podpirati Center ESZD za krizno odzivanje in Center Komisije za usklajevanje nujnega odziva ter jim pošiljati pravočasne informacije. Usklajeno odzivanje Unije na krize je zlasti pomembno v primerih, ko so potrebne evakuacije, da se razpoložljiva podpora zagotovi hitro in učinkovito ter da se čim bolje izkoristijo razpoložljive zmogljivosti za evakuacijo. Zato bi bilo treba pravočasno izmenjevati neposredne in ustrezne informacije, kot so informacije o razpoložljivih zmogljivostih za evakuacijo, da bi omogočili hiter in učinkovit odziv, tudi v primeru operacij reševanja in evakuacije, pri katerih se uporabljajo vojaška sredstva. ESZD bi morala imeti pri tem možnost, da od držav članic samodejno in stalno prejema informacije o razmerah v tretjih državah.

(28)Skupne konzularne skupine bi morale temeljiti na načelih solidarnosti z državami članicami s predstavništvom, enakosti pri odločitvah o notranjih delovnih strukturah, enostavnosti z vidika sestave skupin, delitve stroškov – vsaka država članica, institucija ali organ Unije nosi svoje operativne stroške –, prožnosti, prepoznavnosti usklajenega odziva Unije in odprtosti do zadevnih tretjih držav.

(30)Pri podpori državljanom Unije v stiski je pomembno, da se jim zagotovijo zanesljive in lahko dostopne informacije, kako lahko izkoristijo konzularno pomoč v tretjih državah, vključno z možnostmi za digitalne stike. Službe Komisije in ESZD bi morale v tesnem sodelovanju z državami članicami razširjati ustrezne informacije, vključno z informacijami, ki jih o svojih konzularnih mrežah in tretjih državah predložijo države članice, kadar so sklenile praktične dogovore o delitvi odgovornosti za zagotavljanje konzularne zaščite državljanom brez predstavništva. Za lažjo obdelavo takih informacij bi jih bilo treba predložiti v strojno berljivi obliki.

(31)Države članice bi morale sprejeti dodatne ukrepe, s katerimi bi dodatno prispevale k ozaveščanju državljanov Unije o njihovi pravici do konzularne zaščite, pri čemer bi morale upoštevati tudi specifične potrebe invalidov. Glede na omejene stroške, ki jih to pomeni, bi morale države članice besedilo člena 23 PDEU ponatisniti v potnih listih, ki jih izdajo države članice, za povečanje ozaveščenosti državljanov o pravici do zaščite diplomatskih in konzularnih organov, kot je že priporočeno v Priporočilu Komisije C(2007) 5841. Države članice bi morale informacije o pravici do konzularne zaščite, ki jo imajo državljani brez predstavništva, navesti tudi v nasvetih glede potovanj in kampanjah v zvezi s konzularno pomočjo. Sodelovati bi morale tudi s ponudniki storitev potniškega prevoza in prometnimi vozlišči, ki ponujajo potovanja v tretje države, na primer tako, da bi jih povabile, naj informacijskemu gradivu za stranke dodajo ustrezne informacije o pravici do konzularne zaščite.

__________________

5 Priporočilo Komisije C(2007) 5841 z dne 5. decembra 2007 o ponatisu besedila člena 20 Pogodbe ES v potnih listih (UL L 118, 6.5.2008, str. 30, ELI: https://eur-lex.europa.eu/eli/reco/2008/355/oj?locale=sl).

(32)Finančne določbe Direktive (EU) 2015/637 bi bilo treba prilagoditi, da se poenostavijo povračila in še naprej zagotavlja delitev finančnega bremena. Zlasti bi bilo treba omogočiti, da državljani brez predstavništva pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane države članice, ki nudi pomoč, neposredno povrnejo stroške storitve, ki jih zagotovi ta država članica, da bi se izognili upravnemu bremenu, ker mora slednja zahtevati povračilo stroškov od države članice, katere državljanstvo ima zadevni državljan. Državam članicam bi bilo treba tudi dovoliti, da opustijo zaračunavanje takih stroškov. Ker v nekaterih primerih državljani brez predstavništva ob vložitvi prošnje za pomoč morda ne bi mogli plačati, zlasti če so bili ukradeni njihova gotovina in načini za dostop do sredstev, je treba omogočiti konzularnim organom države članice, ki nudi pomoč, da od njih zahtevajo podpis zaveze o povrnitvi stroškov. Na podlagi take zaveze lahko organi države članice, ki nudi pomoč, pozovejo k povračilu stroškov po preteku treh mesecev od zagotovitve pomoči.

(33)V primerih, ko državljan stroškov ne povrne neposredno, torej niti takoj ob vložitvi prošnje niti pozneje po pozivu države članice, ki je nudila pomoč, na podlagi zaveze o povrnitvi stroškov, bi morala imeti država članica, ki je nudila pomoč, pravico, da povračilo stroškov zahteva od države članice, katere državljanstvo ima zadevni državljan brez predstavništva. Da ne bi prihajalo do zahtevkov za povračilo šele po dolgem času, bi bilo treba državi članici, ki nudi pomoč, in državi članici, katere državljanstvo ima zadevni državljan, dati razumen rok za pošiljanje zahtevka oziroma za povračilo. Pri določitvi roka bi bilo treba upoštevati zapletenost problema, sodelovanje osebja predstavništva in trajanje pomoči.

(41)Pri obdelavi takih posebnih vrst osebnih podatkov bi morali pristojni organi držav članic ter institucije in organi Unije zagotoviti ustrezne in posebne ukrepe za zaščito interesov in pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kjer je mogoče, bi to moralo vključevati šifriranje takih osebnih podatkov in posebno dodeljevanje pravic dostopa osebju, ki ima dostop do določenih posebnih vrst osebnih podatkov.

(a)težavnost varnega dostopa zadevnega državljana do diplomatsko-konzularnega predstavništva države članice, katere državljanstvo ima, v razumnem času oziroma dostopa tega predstavništva do zadevnega državljana, pri čemer bi bilo treba upoštevati naravo in nujnost zaprošene pomoči ter finančna sredstva, ki so državljanu na voljo. Razumen čas, potreben za varen dostop državljanov do diplomatsko-konzularnega predstavništva svoje države članice oziroma dostop tega predstavništva do njih, je odvisen od posebnosti posamezne prošnje za pomoč, v nobenem primeru pa ne bi smel biti daljši od 48 ur.

(2)v členu 9 se doda naslednja točka:

črtano

črtano

2.Delegacije Unije podpirajo države članice pri zagotavljanju konzularne zaščite državljanom brez predstavništva v skladu s členom 5(10) Sklepa 2010/427/EU. Takšna podpora lahko vključuje izvajanje posameznih nalog konzularne pomoči na zahtevo držav članic in v njihovem imenu. Država članica, ki nudi pomoč, in država članica, katere državljanstvo ima zadevni državljan, delegaciji Unije brez odlašanja zagotovita vse ustrezne informacije v zadevnem primeru.

1.V okviru lokalnega konzularnega sodelovanja iz člena 12 države članice in ESZD pripravijo skupen konzularni kontingenčni načrt za vsako tretjo državo in se o njem dogovorijo. Skupni konzularni kontingenčni načrt se posodablja letno ali pogosteje v primeru izrednih okoliščin in vsebuje:

(a)analizo konzularnih razmer v državi, vključno s pregledom diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic, oceno števila in lokacije državljanov Unije ter oceno tveganja najverjetnejših scenarijev, ki vplivajo na državljane Unije; kot so med drugim vojaška in politična tveganja, tveganja kaznivih dejanj, zdravstvena tveganja in naravne nesreče;

Za države, v katerih so prisotne delegacije Unije, te usklajujejo pripravo skupnih konzularnih kontingenčnih načrtov in dogovore o njih na podlagi prispevkov diplomatsko-konzularnih predstavništev držav članic v zadevni tretji državi in konzularnih organov držav članic brez predstavništva. To lahko po potrebi vključuje sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami. Skupni konzularni kontingenčni načrti so na voljo vsem državam članicam, ESZD in službam Komisije.

4.Države članice v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo proaktivne ukrepe za zagotovitev, da se njihovi državljani prijavijo pri pristojnih nacionalnih organih oziroma jih z ustreznimi sredstvi in orodji obvestijo o svojih potovanjih v tretje države ali prebivanju v tretjih državah, zlasti kadar zadevne tretje države ne veljajo za popolnoma varne.

5.Države članice si informacije o spremembah svojih nasvetov državljanom glede potovanj izmenjujejo v zgodnji fazi, zlasti v primeru kriznih razmer, in si prizadevajo zagotoviti doslednost glede ravni podanih nasvetov glede potovanj. Države članice bi se morale vzajemno obvestiti vsakič, ko se seznanijo s povečanimi varnostnimi tveganji.“;

2.Državam članicam lahko po potrebi pomagajo skupne konzularne skupine, ki jih sestavljajo strokovnjaki iz držav članic, zlasti tistih brez predstavništva v tretji državi, ki jo je prizadela kriza, ter strokovnjaki ESZD in služb Komisije. Skupne konzularne skupine so na voljo za hitro napotitev v tretje države, ki jih prizadene konzularna kriza. Sodelovanje v skupnih konzularnih skupinah je prostovoljno. ESZD in Komisija podpirata pripravljenost teh strokovnjakov in skupnih konzularnih skupin.

4.Države članice lahko pri zagotavljanju pomoči prejmejo podporo iz instrumentov Unije, kot so strukture ESZD za krizno upravljanje in njen Center za krizno odzivanje. Države članice lahko vključijo tudi Center za usklajevanje nujnega odziva, vzpostavljen s členom 7 Sklepa št. 1313/2013/EU, mehanizem Unije na področju civilne zaščite ter po potrebi misije in operacije EU v okviru skupne varnostne in obrambne politike ter zmogljivost EU za hitro napotitev, kot je določena v Strateškem kompasu za varnost in obrambo.

Države članice ESZD in Komisiji vsaj vsakih šest mesecev predložijo naslednje informacije:

2.Države članice, službe Komisije in ESZD dajo informacije iz odstavka 1 na voljo javnosti na način, ki zagotavlja skladnost objavljenih informacij.

3.Države članice informacije iz odstavka 1 predložijo v strojno berljivi obliki.

1.Države članice sprejmejo ukrepe za informiranje svojih državljanov o njihovi pravici iz člena 20(2), točka (c), PDEU, zlasti:

črtano

Če državljan brez predstavništva državi članici, ki nudi pomoč, ob vložitvi prošnje za pomoč ne more plačati stroškov iz odstavka 1, lahko država članica, ki nudi pomoč, od državljana brez predstavništva zahteva, da podpiše zavezo o povrnitvi stroškov. Na tej podlagi lahko država članica, ki nudi pomoč, zadevnega državljana brez predstavništva pozove k plačilu teh stroškov po preteku treh mesecev od zagotovitve pomoči. Nezmožnost plačila stroškov iz odstavka 1 ob vložitvi prošnje za pomoč ne vpliva na pravico državljana brez predstavništva do konzularne zaščite.

6.Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi standardne obrazce, ki so na voljo v vseh jezikih držav članic in se uporabljajo za zavezo o povrnitvi stroškov iz odstavka 2 in za povračilo stroškov s strani države članice, katere državljanstvo ima državljan brez predstavništva, iz odstavka 3. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 15a(2).

6.Pri obdelavi osebnih podatkov iz odstavka 5 pristojni organi držav članic ter institucije in organi Unije zagotovijo ustrezne in posebne ukrepe za zaščito interesov in pravic posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Uvedejo tudi notranje politike ter sprejmejo potrebne tehnične in organizacijske ukrepe za preprečevanje nepooblaščenega dostopa do takih osebnih podatkov in njihovega posredovanja.

Za namene te direktive pristojni organi držav članic prenesejo osebne podatke v tretjo državo ali mednarodno organizacijo samo za opravljanje nalog iz členov 9, 10 in 13a ter v skladu s poglavjem V Uredbe (EU) 2016/679. Osebni podatki iz odstavka 5 so izključeni iz tega prenosa, razen če je pridobljeno izrecno predhodno soglasje zadevnega državljana Unije.

Države članice zagotovijo, da imajo državljani brez predstavništva v primeru kršitve njihovih pravic iz te direktive na voljo učinkovit dostop do pritožbenih mehanizmov in pravnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom.

Komisija najkasneje [pet let po roku za prenos Direktive o spremembah] ovrednoti to direktivo in predloži poročilo o glavnih ugotovitvah Evropskemu parlamentu in Svetu.